Po oznanitvi radikalnih ukrepov EU je finančne trge včeraj preplavil val navdušenja. Delniški indeksi po vsem svetu so doživeli divje rasti, španski celo za več kot 10% (tokrat ni bilo govora o debelih prstih - ti pridejo v poštev samo za padce). Je torej korekcija že mimo in se bo prevlada bika zdaj nadaljevala?

Zgodovina do te domneve ni najbolj prijazna. Graf prikazuje gibanje indeksa S&P 500 od leta 1980, z rdečo pa so označeni dnevi, ko je indeks porasel za več kot 3%.

Vir: Bloomberg

Med klasičnimi bikovskimi trgi, ko tečaji zmerno naraščajo skozi daljše časovno obdobje, se takšni porasti praviloma ne dogajajo...

Šele pred kratkim je mojo pozornost vzbudilo vedno večje razhajanje med ceno nafte in naravnega plina. Od začetka leta do danes je cena nafte (po zdrsu ta teden), ostala na približno na istem nivoju, medtem, ko je cena naravnega plina upadla za malo manj kot 30%. Kaj pomeni ta divergenca in ali se lahko obdrži?

Razmerje med ceno nafte ($ na sod/159 litrov) in ceno naravnega plina ($ na MMBtu) je trenutno, v primerjavi z zadnji dve desetletji, na zgodovinsko visokih nivojih...

Kaj ste počeli včeraj ob 20:45 po srednjeevropskem času?

Graf: Gibanje indeksa S&P 500 na dan 6.5.2010 (vir: Bloomberg - klikni na sliko za povečavo)

Zadnje dni v medijih spremljamo nenehen tok novic o Grčiji. Med drugim se večkrat omenjajo grške, španske, portugalske in nekatere druge obveznice, katerih cena je na trgu močno upadla. Kaj takšno dogajanje pomeni za obvezniški sklad?

Grške težave vplivajo na splošno nenaklonjenost investitorjev tveganju. Veča se strah, da bodo slej kot prej v podobnih težavah ostale visoko zadolžene evropske države. To vpliva na povišanje premij za tveganje, ki jih zahtevajo investitorji v obveznice in posledično niža cene obveznic. Po drugi strani pa na ta račun profitirajo najmanj tvegane državne obveznice kot npr. nemške, ker iščejo investitorji varen pristan in povečano povprašujejo po teh papirjih. To pomeni višje cene najmanj tveganih državnih obveznic...

»Ojej, kriza! Takoj moram prodati točke svojih vzajemnih skladov in vse svoje evrske prihranke konvertirati v franke in dolarje!«

Tako v teh dneh, ko so novice prepolne Grčije, razmišlja marsikateri investitor. Je reakcija upravičena?

Morda. Kriza se namreč lahko razširi še na druge države in v končni fazi povzroči razkroj Evropske monetarne unije in globoko svetovno recesijo. V tem primeru se bodo zadovoljno trepljali po ramenih tisti, ki so pravočasno (in seveda pametno) odreagirali, še preden je satan vzel delnice...

Pred nekaj leti sem poslušal enega izmed jezdecev finančnega tsunamija, ki je kmalu za tem opustošil marsikatero slovensko gospodinjstvo – upravljavca balkanskega sklada. Govoril je o tem, kako za sklad kupuje samo tiste delnice, pri katerih pričakuje podvojitev v roku enega leta. Seveda takrat pred njegovimi vrati ni manjkalo zaslužka lačnih pripadnikov srednjega sloja, ki so prišli pristavit svoj piskrček. No, ostalo je zgodovina.

Zgodbe o borznih mehurčkih so stare toliko kot borza sama. In čeprav ima vsaka svojo fasado, je notranja konstrukcija praktično enaka. Nekaj let rasti in prosperitete ustvari neuničljivo iluzijo stabilnosti. Neka preprosta, a prepričljiva zgodba vase ujame zeitgeist trenutka (prišla je nova ekonomija, cene nepremičnin nikoli ne padejo, Bosna je naslednja Slovenija…). Naložbena hipoteza izgleda prepričljivo, ker že nekaj let brezhibno deluje. Veselici se zato pridružuje vedno več vlagateljev, ki s svežim denarjem poganjajo cene vedno višje in višje. Meje realnosti so slej ko prej presežene, bivši stebri razuma se sesuvajo pod težo pohlepa. Udeleženci se v prečudovitem kolektivnem milnem mehurčku dvignejo daleč nad zgodovinska povprečja proti obljubljenim nebesom. Na svoje naložbe gledajo kot na lastne novorojence – preprosto nesposobni so videti kakršne koli napake...