Kljub vsem naporom vlad in centralnih bank predvsem v Evropi, pa tudi drugje po svetu, se je maja negotovost na finančnih trgih bistveno povečala. Ko je bila v ospredju Grčija in se je situacija dramatično slabšala, so monetarne oblasti v evroobmočju začele streljati s težko artilerijo. Pravzaprav so najavili neomejeno podporo državam »članicam« PIIGS (Portugalska, Irska, Italija, Grčija in Španija) v smislu tega, kar lahko storijo. Poleg finančnega paketa je namreč tudi Evropska centralna banka najavila kupovanje državnih obveznic, ko bo zanje premalo zanimanja med investitorji (v prvi vrsti gre za grške obveznice), čemur se lepo reče kvantitativno popuščanje, malo manj lepo monetizacija dolga, grdo pa tiskanje denarja. Žal je to zadovoljilo investitorje le za kratek čas, izkazalo se je, da je to pod vprašaj postavilo kredibilnost evra. Nadalje redko kdo verjame v to, da bodo Grki pa tudi prenekatera druga država dolgoročno sposobni odplačati svoje dolgove, saj jim varčevanje države zmanjšuje BDP, manjši BDP pa spet otežuje odplačilo dolgov. Keynesianska ekonomska politika je v tem primeru padla s tečajev.

Tako imamo po napetem maju pred seboj napete poletne mesece. Trgi so namreč imeli v kratkem času tri korekcije, od katerih je vsaka dosegla nižje dno, po drugi strani pa so tudi aprila trgi dosegli najvišje vrednosti (po septembru 2008). Rezultati v evrih sploh niso slabi, prav zaradi padcev evra proti drugim valutam (beri dolarju). Medtem ko je svetovni delniški indeks MSCI AC World v maju v evrih izgubil 2,3 %, je v dolarjih to pomenilo kar -9,5 %. Ob padanju evra oz. rasti ostalih valut (predvsem švicarskega franka) so ljudje v bankah začeli spreminjati svoje depozite iz evrov v švicarje, kar kaže na to, da se je v njih prebudil polpretekli instinkt, ko smo jugoslovanske dinarje menjavali v trdo valuto – nemške marke. Težko bi rekli, da je švicarski frank danes trda valuta proti evru, je pa res, da so makro kazalci (BDP,  brezposelnost, zadolženost) precej boljši od evroobmočja. Če nekdo želi res trdo valuto, potem naj si kupi zlate kovance, ki niso nikogaršnja obveznost, za razliko od valut, ki so obremenjene z državnim dolgom. Po drugi strani pa varčevanje v drugi valuti nosi precejšnje tveganje, nesorazmerno z običajnim namenom varčevanja, ki je prejemanje obresti. Tečaj evra se po hudih padcih lahko kaj hitro obrne in večletne obresti gredo po zlu. Tako opozarjamo, da varčevanje (beri investiranje) v tuji valuti zahteva precejšnje znanje, sicer je hazardiranje.

Prispevek je objavljen v junijski številki Provlagatelja.