Trenutno obratuje po svetu v 30 državah 436 jedrskih reaktorjev, 53 novih pa je v fazi izgradnje. V naslednjih desetih letih pričakujemo, da bo predanih v komercialno uporabo 91 novih jedrskih reaktorjev. Zlasti dinamična rast poteka v novih azijskih gospodarskih silah, ki pospešeno izvajajo svoj jedrski program. Na Kitajskem obratuje 11 reaktorjev, 20 novih je v fazi izgradnje, približno toliko pa tudi v fazi načrtovanja. Do leta 2019 lahko pričakujemo neto prirastek 42 novih reaktorjev. Indija upravlja z 18 jedrskimi reaktorji, z desetimi novimi v fazi izgradnje. Do leta 2010 pričakujemo neto prirastek 13 novih reaktorjev.

Po 30 letih suše načrtujejo ameriški operaterji izgradnjo 4 do 8 novih reaktorjev. Prav tako je pomembno poudariti 54 mrd USD v obliki kreditnih garancij in drugih subvencij, ki jih zagotavlja Obamova vlada v okviru prehoda na okolju prijazno pridobivanje električne energije. Kot konkretni primer izvajanje omenjene strategije lahko navedemo 8,3 mrd USD pogojno odobrenih posojil za izgradnjo dveh reaktorjev v zvezni državi Georgiji.

Slika: jedrski gorivni cikel

Število novih jedrskih reaktorjev in skupna nazivna moč do leta 2030

Do leta 2030 naj bi predvidoma delovalo 958 reaktorjev, medtem ko je bilo še maja 2009 planiranih zgolj 853 reaktorjev. Spodnja tabela prikazuje nekoliko ožjo kategorijo za število reaktorjev, ki bodo zanesljivo zgrajeni, v njej pa ni zajetih 327 reaktorjev, ki so še v fazi idejnih zasnov.

	trenutno št. reaktorjev	št. reaktorjev v fazi izgradnje [*maj 2009]	načrtovana izgradnja [*maj 2009]
reaktorji (zmogljivost)	436 (372,5 GWe)	53 (44,3 GWe)     [43]	142 (150 GWe) [108]
	poraba 2009 170 mio lb U3O8
države/ št.držav	30	13	25   [23]
Kitajska	11 (8,6 GWe)	20 (15,3 Gwe)     [11]	37 (36,4 GWe)       [26]
Rusija	31 (21,7 GWe)	9 (7,1 GWe)          [8]	8 (8 GWe)                [7]
Indija	18 (3,8 GWe)	5 (3,0 GWe)	23 (21,5 GWe)       [23]
Južna Koreja	20 (17,7 GWe)	6 (5,3 GWe)	6 (9,4 GWe)             [3]
Japonska	54 (46,2 GWe)	1 (2,3 GWe)	13 (17,9 GWe)       [11]
ZDA	104 (101,1 GWe)	1 (1,2 GWe)          [1]	11 (13,8 GWe)       [12]

 Vir: Paladin Energy Ltd.

Slika: Projekcija jedrskih zmogljivosti po regijah (Vir: UxC Uranium Market Outlook: Q3 2009)

Slika: Proizvodnja uranove rude (Vir: UxC Uranium Market Outlook: Q3 2009)

Po 17 letih je prišlo do zamenjave na čelu vodilne svetovne proizvajalke urana, kjer je Kazahstan pričakovano zamenjal Kanado s 36.5 milijona funtov uranovega trioksida ali 28% svetovne proizvodnje uranovega koncentrata U3O8. Leta 2009 beležimo 16% rast primarne proizvodnje, od katere je kar 80% prispeval Kazahstan s svojim novimi ISL projekti. Kanada je zdrsnila na drugo mesto s 26.5 mio lbs urana ali 20% svetovne proizvodnje U3O8.

Slika: Bilanca ponudbe in povpraševanja do 2030 (Vir: UxC Uranium Market Outlook: Q3 2009)

Proizvodnja, ki prihaja iz novih rudarskih projektov je praviloma povezana z višjimi denarnimi stroški izkopa uranove rude.

V prihodnjih letih pričakujemo glavnino rasti primarne proizvodnje iz Kazahstana in največjih novih rudnikov Cigar Lake in Olympic Dam. Gre za ključne projekte, ki pa jih zadnja leta spremlja veliko nepredvidenih težav, ki neizogibno podaljšujejo časovnico do začetka obratovanja.

Slika: Gibanje cen urana na spot trgu in za dolgoročne dobave (Vir: UxC Uranium Market Outlook: Q3 2009)

Slika: Letna poraba in primarna proizvodnja urana v mio lbs U3O8 (Vir: UxC Uranium Market Outlook: Q3 2009)

Načrtovana rast porabe električne energije in povečanje števila reaktorjev pomeni pričakovano povečanje povpraševanja po uranu. Leta 2009 so svetovni jedrski reaktorji porabili okoli 170 mio lbs urana, za leto 2010 pa pričakujemo dvig porabe na 180 mio lbs.

Potrebno količino surovine zagotavljajo primarni (letna proizvodnja rudnikov) in sekundarni viri (visokoobogateni uran iz vojaških virov, presežne zaloge uskladiščene v ZDA in Rusiji in reciklirani produkti).Primarni viri so lani pokrili 77% potreb po jedrskem gorivu, preostalih 40 mio lbs pa je prišlo iz sekundarnih virov.

Zaenkrat ocenjujemo, da bo potrebno z novimi primarnimi viri do leta 2020 pokriti okoli 100 mio lbs velik primanjkljaj, ki bi lahko do leta 2030 zrasel celo na 250 mio lbs U3O8, kar npr. pomeni, da bo v naslednjih dveh desetletjih potrebno povečati primarno proizvodnjo za več kot 90%.

Glede na izhodiščni scenarij, pričakujemo v naslednjih desetih letih okoli 3% rast letnih potreb po uranu, kar znese 233 mio lbs v letu 2019. Sekundarni viri so omejeni in čez nekaj leta ne bodo več zadoščali za pokritje strukturnega primanjkljaja.

Slika: delež sekundarnih virov v skupni porabi urana (Vir: UxC Uranium Market Outlook: Q3 2009)

Zaradi trenda upadanja sekundarnih virov iz zalog neporabljenega nizkoobogatenega urana bo srednjeročno potrebno zagotoviti nove primarne vire.

Glede na to, da je v naslednjih desetih letih po projekcijah predviden 250 mio lbs velik deficit, bo morala industrija neizogibno povečati ali ohraniti svoje obstoječe zmogljivosti, hkrati pa zagotoviti nove primarne vire (rudnike).

Iz izkušenj zadnjih let lahko ugotovimo, da bo povečanje primarne proizvodnje vse prej kot enostavno. V hiperregulirani industriji kot je proizvodnja uranove rude se čas od odkritja nahajališč rude do raziskav, pridobivanja dovoljenj in izgradnje v povprečju celo podaljšuje in znaša tudi več kot deset let.

Zaključek: nekajletno zatišje pred viharjem?

Temeljni dejavniki ponudbe in povpraševanja ostajajo dolgoročno zelo ugodni (predvsem po letu 2015).

Cene urana na trgu si še vedno niso opomogle od rekordnih cen pomladi 2007 po poku špekulativnega balona in se gibajo blizu lanskoletnega dna pri 40 USD/lbs in povprečja 46 USD/lbs. Pomembno spoznanje je, da je bilo povpraševanje s strani jedrskih elektrarn tudi v času velike finančne krize v zadnjih dveh letih robustno in stabilno pri okoli 170 mio lbs, s čimer se je potrdila neelastičnost primarnega povpraševanja.

V zadnjih letih se je na trgu kot meteor pojavil Kazahstan, ki je odločilno prispeval k 30 mio lbs rasti svetovne proizvodnje med letoma 2006 in 2009, v času ko se je celotno povpraševanje povečalo samo za 8 mio lbs, jedrska renesansa pa se je iz znanih razlogov skoraj povsod po svetu nekoliko upočasnila.

Tržne razmere in razpoloženje med vodilnimi igralci na trgu kažejo, da so dejavniki ponudbe in povpraševanja v tem trenutku precej uravnoteženi, ponudba na trgu je zadostna, jedrski reaktorji pa dobro založeni z zalogami uranovega koncentrata. Za leto 2010 napovedujemo, da se bodo spot cene urana gibale med 40 in 50 USD/lbs, brez nepredvidenih dogodkov pa pričakujemo bolj otipljivo rast cen urana nad 60 USD/lbs šele po letu 2012.

Kratkoročno se zdi glavni negativni dejavnik kitajsko kopičenje zalog urana, saj naj bi po mesečnih uvoznih podatkih Kitajska med leti 2006-2009 akumulirala za okoli 21 mio lbs strateških uranovih zalog, kar je približno ekvivalentno pričakovani porabi kitajskih reaktorjev v letu 2015 ali kumulativni porabi 2010-2011.

Podobno kot pri ostalih glavnih surovinah bo tudi na trgu urana Kitajska v nekaj letih postala odločilna igralka, saj bo prav pričakovano povečanje kitajskih jedrskih zmogljivosti na 35 GW do leta 2015 (iz sedanjih 8.5 GW) prvi pomemben strukturni premik na krivulji povpraševanja v vsaj 20 letih.

Edino natančni cenovni signal je tisti dejavnik, ki lahko zagotovi ustrezne zaloge urana v prihodnosti. Na splošno je mogoče trditi, da cene urana pod 40 USD/lbs ne zagotavljajo dovolj spodbude niti za obstoječo proizvodnjo, da ne govorimo o tem, da bi bila rudarska industrija v teh razmerah sposobna maksimalno pospešiti razvoj novih projektov in v naslednjih 10 letih pokriti 250 mio lbs težak globalni primanjkljaj.