Pred nekaj leti sem poslušal enega izmed jezdecev finančnega tsunamija, ki je kmalu za tem opustošil marsikatero slovensko gospodinjstvo – upravljavca balkanskega sklada. Govoril je o tem, kako za sklad kupuje samo tiste delnice, pri katerih pričakuje podvojitev v roku enega leta. Seveda takrat pred njegovimi vrati ni manjkalo zaslužka lačnih pripadnikov srednjega sloja, ki so prišli pristavit svoj piskrček. No, ostalo je zgodovina.

Zgodbe o borznih mehurčkih so stare toliko kot borza sama. In čeprav ima vsaka svojo fasado, je notranja konstrukcija praktično enaka. Nekaj let rasti in prosperitete ustvari neuničljivo iluzijo stabilnosti. Neka preprosta, a prepričljiva zgodba vase ujame zeitgeist trenutka (prišla je nova ekonomija, cene nepremičnin nikoli ne padejo, Bosna je naslednja Slovenija…). Naložbena hipoteza izgleda prepričljivo, ker že nekaj let brezhibno deluje. Veselici se zato pridružuje vedno več vlagateljev, ki s svežim denarjem poganjajo cene vedno višje in višje. Meje realnosti so slej ko prej presežene, bivši stebri razuma se sesuvajo pod težo pohlepa. Udeleženci se v prečudovitem kolektivnem milnem mehurčku dvignejo daleč nad zgodovinska povprečja proti obljubljenim nebesom. Na svoje naložbe gledajo kot na lastne novorojence – preprosto nesposobni so videti kakršne koli napake.

Mehurček pa neizogibno poči takrat, ko zmanjka svežega denarja, oziroma ko na vlak vstopi še zadnji naivnež. Zato se zadnje faze cikla spominjamo po trumi ljudi iz poklicev, ki nimajo dosti opravka s financami - taksisti, frizerji, prodajalci sladoleda in drugi, ki jih je denarnica začela tiščati. Vsi po vrsti samozavestno najemajo kredite in vstopajo na trg, ki je tik pred sesutjem. Legenda pravi, da je Joe Kennedy svoje delnice še pravočasno prodal pred zlomom leta 1929, potem ko mu je loščilec čevljev začel dajati borzne nasvete. Enak vzorec se ponavlja vedno znova, čeprav v nekoliko drugačnih oblačilih (kot bi zapel Balašević: »princip je isti, sve su ostalo nijanse«).

Mehurček je nevaren, ker povzroča slepoto. Kdor je ujet v njem, ga ponavadi ne more videti. Zato pa ga vsaj večinoma brez težav opazijo obveščeni zunanji opazovalci. Klinični znaki so naslednji: hitro rastoče cene, še hitreje rastoča pričakovanja in masovna participacija malega človeka. Praktično vse elemente dobrega mehurčka imamo danes na drugi strani sveta – na Kitajskem. Ekonomist Andy Xie (pravilno je napovedal že kar nekaj mehurčkov, omenili pa smo ga tudi v tem članku) opozarja na gospodinjske pomočnice, ki si jemljejo dopuste za nakup nepremičnin, ter na agente, ki obljubljajo podvojitev cen v naslednjih treh letih. Nek skorumpiran javni uradnik je menda imel v lasti kar 24 stanovanj. Medtem so tamkajšnje oblasti bile prisiljene prebivalcem prepovedati nakupe tretjega doma.

Vprašanje ni, ali so Kitajske nepremičnine mehurček, temveč kdaj bo mehurček počil. Lahko poči že jutri, lahko pa zdrži še nekaj let. Ponavadi manija traja dlje kot napovedujejo borzne Kasandre. A slej ko prej pok pride in s seboj prinese naslednji par vprašanj - ali kitajska politična ureditev lahko prenese takšen šok in kakšni bodo vplivi na preostali svet?

Vir: Andy Xie - I'll Tell You When Chinese Bubble Is About To Burst

Preberite tudi: Kitajski zmaj je samo papir