Gospodarska rast je ponavadi med ključnimi argumenti, ko se odločamo za investicije v posamezno regijo ali državo. Vsi vemo, da Kitajska in Indija v primerjavi z razvitimi trgi beležita astronomske stopnje rasti in bosta slej ko prej zavladali svetu. Zato se nam zdi samoumevno, da bodo delniški trgi v teh dveh državah beležili eno eksplozijo za drugo in napolnili naše denarnice z žvenketom cekinov. Večja gospodarska aktivnost namreč pomeni višjo prodajo podjetij, višja prodaja pomeni višje dobičke, ti pa vodijo k višjim cenam delnic. Preprosto, mar ne?

Ne tako hitro, bi rekel Jay Ritter iz Univerze na Floridi. Več akademskih raziskav, kot je tudi njegov članek »Economic growth and equity returns«, ugotavlja, da je korelacija med rastjo BDP in donosi delniških indeksov pravzaprav negativna. To pomeni, da naložbe v hitro rastoče države še zdaleč niso tudi najbolj donosne, prej nasprotno. Njegov zaključek temelji na podatkih, ki zaobjamejo celo stoletje in so zaradi tega boljši pokazatelj od zadnjih nekaj let, ki bi nas lahko napeljala na drugačno sklepanje.

A kako je to mogoče? Teorij je več. Morda delnice porastejo že v pričakovanju višje gospodarske rasti, ki je potem že zajeta v cenah. Morda tehnološki razvoj na splošno pomeni višji življenjski standard potrošnikov in nižje cene, ne koristi pa nujno tudi lastnikom kapitala. Marsikje je problem tudi korupcija in slabi standardi korporacijskega upravljanja. A najverjetneje gre za kombinacijo različnih dejavnikov.

Ritter pri napovedovanju bodočih donosov poudarja predvsem pomen vrednotenja. Povedano preprosteje, kupovati je potrebno takrat, ko so razmerja med tečaji in dobički na delnico (P/E) nizka. Ta pogoj pa za Kitajsko in Indijo danes gotovo ni izpolnjen. To ne pomeni, da tamkajšnji delniški trgi ne morejo več rasti. A potrebno se je zavedati, da samo visoka gospodarska rast še zdaleč ni garancija za zadovoljstvo vlagateljev.

Vir: Economic growth and equity returns
http://bear.warrington.ufl.edu/RITTER/PBFJ2005.pdf