Trenutno stanje

Demografska projekcija Slovenije in obstoječi sistem financiranja pokojnin postaja javnofinančno vse bolj nevzdržen. O tem ni več dvoma. Trend staranja prebivalstva je namreč v Sloveniji še posebej intenziven. Ekonometrične analize Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) pa kažejo, da bi se naj število starejših od 65 let iz 325.000 v letu 2008 povečalo na 589.000 v letu 2060, kar bo predstavljalo kar 33,4% vseh prebivalcev. Hkrati se soočamo z eno najnižjih stopenj zaposlenosti starejših oseb med 55 in 64 letom, povprečna starost upokojencev, ki jim je bila prvič priznana pravica do pokojnine, pa znaša le 53 let in 8 mesecev, kar je bistveno nižje kot povprečje držav članic EU. Dejstvo je, da bo prvi steber, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti, za večino populacije še vedno ostal najpomembnejši vir prihodkov v pokoju. Vendar je konec časov, ko smo lahko brezskrbno računali na to, da bo (ko pride naš čas) za nas poskrbela država. Pokojnine iz obveznega pokojninskega zavarovanja namreč v prihodnje (ob uresničenih napovedih) ne bodo omogočale primernega življenskega standarda. Za svojo (kolikor toliko) dostojno pokojnino pa bomo morali v prihodnje v večini poskrbeti sami. Zato je pomembno, da upad pokojnin iz prvega stebra nadomestimo z drugimi oblikami varčevanja oz. premoženja. Ena izmed takšnih je dodatno pokojninsko zavarovanje.

Nov zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) je 25.9.2009 v javno razpravo posredovalo dokument z naslovom: Izhodišča za modernizacijo pokojninskega sistema v Republiki Sloveniji, na podlagi katerega je pripravilo predlog novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2).

ZPIZ-2 bi naj tako urejal "1. fazo modernizacije pokojninskega sistema" in kot tak zasledoval predvsem cilj dviga dejanske upokojitvene starosti, preglednosti sistema, odvisnosti višine pokojnin od vplačanih prispevkov ter izločitve socialnih transferjev iz pokojninskega sistema. Zraven številnih reform na področju obveznega pokojninskega zavarovanja pa se nam v prihodnje obetajo tudi spremembe in novosti na področju prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja (PDPZ). Naj navedem tiste največje:

• pri kolektivnem pokojninskem zavarovanju se bosta odslej delodajalec in delavec v pogodbi o pokojninskem načrtu dogovorila o višini vplačil, ki na letni ravni ne bodo smele biti nižje od 240 EUR na zavarovanca. V kolektivno zavarovanje pa bodo odslej morali biti vključeni vsi zaposleni (in ne 51% kot je bilo doslej). V primeru neplačevanja in drugih kršitev pokojninskega načrta s strani delodajalca pa bo za izvajanje nadzora in sankcij pristojen Inšpektorat RS za delo.

• V delovno intenzivnih panogah zakon predvideva možnost sofinanciranja kolektivnega varčevanja s strani države po sistemu matching contributions. Vplačilo delavca v tem primeru sestavlja enakopraven prispevek delavca, delodajalca, in države.

• Pravico do predčasne dodatne pokojnine bo zavarovanec odslej lahko uveljavljal ob dopolnitvi 55 let (če ob tem ne bo vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje).

• Predvidene ločene davčne olajšave za individualno in kolektivno PDPZ.

• Uvedba krovnih skladov, katerih upravljavci bodo: banke, zavarovalnice, pokojninske družbe in družbe za upravljanje.

• Ohranja se institut minimalne zajamčene donosnosti.

Razlogov za reformiranje II. stebra je zagotovo več, eden izmed ključnih je prenizka stopnja udeleženosti (zanimanja za tovrstno varčevanje) zaposlenih oz. posredno njihovih delodajalcev, ki v omenjeni sistem vplačujejo premije. V Sloveniji je v PDPZ vključenih cca. 520.000 oz. 60% vseh zavarovancev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Število vključenih morda na prvi pogled izgleda zadovoljivo, vendar je potrebno ob tem vedeti, da v to številko spada tudi cca. 160.000 javnih uslužbencev, ki so v kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje vključeni od 1. avgusta 2003 na podlagi Zakona o kolektivnem dodatnem pokojninskem zavarovanju za javne uslužbence, kar pomeni da je takšnih, ki so prostovoljno vstopili v tovrstni sistem še toliko manj. Veliko je tudi takšnih, ki jim zaradi menjave delodajalca ali izgube službe, sredstva odslej mirujejo (delodajalec za njih preneha s plačevanjem premij), statistični podatki pa jih še zmeraj uvrščajo med vključene.

Zanimiv je podatek o povprečju nabranih sredstev (ki bodo nekoč izplačana v obliki pokojninskih rent ali v obliki enkratnega dviga) na osebo. Obseg sredstev v upravljanju ponudnikov tovrstnih storitev (zavarovalnice, pokojniski skladi, pokojninske družbe) je septembra 2009 znašal 1.440.242.525 EUR. Če zelo poenostavljeno delimo število sredstev v upravljanju s številom vseh vključenih v PDPZ (520.000) lahko sklenemo, da na osebo "pride" cca. 2.700 EUR. Izračun je seveda zelo poenostavljen, saj je obseg celotnih sredstev last vseh zavarovancev, ki so v pokojninski načrt vstopali v različnih obdobjih. Zato marsikdo, ki je v omenjeni sistem vstopil pred kratkim na računu seveda še ne more imeti povprečnega zneska 2.700 EUR (še posebej, če vemo, da povprečna mesečna premija na zavarovanca znaša 35 EUR!). Četudi bi predpostavili, da 1,44 milijarde EUR razdelimo med tiste, ki so bili v pokojninski načrt vključeni prvi, torej leta 2001 (teh je bilo takrat 81.895) bi znesek povprečno zbranih sredstev na osebo, danes znašal 17.600 EUR. Glede na to, da bi lahko del zavarovancev (ki je v PDPZ vključen od 2001) že leta 2011 izkoristil zakonsko možnost izstopa iz zavarovanja in dviga v enkratnem znesku bi njegov "izplen" po 10 letih znašal omenjenih 17.600 EUR, minus 25% davka na izplačilo, minus 1% morebitnih izstopnih stroškov. Pri takem znesku (13.068 EUR), oprostite mojemu cinizmu, verjetno ni potrebno dodatno pojasnjevati, zakaj se reformira tudi sistem PDPZ, ki tako od uvedbe naprej ni v celoti izpolnil začetnih pričakovanj.

Razlogov za majhno individualno zanimanje za PDPZ, "gostilniško" zavedanje problema premajhnih pokojnin ter splošno nezaupanje Slovencev do pokojninskih skladov oz. družb je zagotovo več. Naj omenim nekaj glavnih:

• pomanjkanje tradicije (zavedanja nujnosti) in kontinuiteta socialističnega razmišljanja nasploh,

• administrativne ovire in stroški, ki zavirajo povsem prosto prehajanje varčevalcev med različnimi izvajalci in zato preprečujejo tržno selekcijo zmagovalcev,

• omejitveni pogoj, ki več kot 25% lastnikom podjetij onemogoča vključitev v kolektivno zavarovanje,

• davčna olajšava, ki ni zadosten motiv za vstop v PDPZ (še posebej zaradi zavedanja, da se bo le-ta morala ob izplačilih pokojninskih rent, v obliki dohodnine, vračati),

• pomanjkanje možnosti izbire zavarovancev, da glede na svojo starost izbirajo naložbeno politiko (tudi brez zajamčenega donosa) znotraj posameznega pokojninskega načrta,

• posledice finančne krize.

Krovni skladi

Iz predlaganih reform v novem zakonu, lahko vidimo, da želi država zagotoviti pogoje za razvoj največje možne konkurence med izvajalci pokojninskih načrtov, s katerimi bi rada pripomogla k popularizaciji dodatnega pokojniskega varčevanja. Zato tudi nov zakon uvaja možnost vključevanja družb za upravljanje (DZU), ki do sedaj niso bile soudeležene med izvajalci oz. ponudniki storitev PDPZ, čeprav že danes izpolnjujejo pogoje za izvajanje takšne dejavnosti. 

V razvitih državah se v zadnjih 10 letih varčevalni produkti za najširšo populacijo vlagateljev razvijajo kot gobe po dežju. Med kolektivnimi naložbenimi podjemi, se je kot tržno najbolj zanimiva oblika uveljavil krovni vzajemni sklad, ki ga Slovenija v drugi pokojninski steber (kot že omenjeno) uvaja z novim ZPIZ-2. Izkušnje z njegovo uvedbo že imajo družbe za upravljanje, sedaj pa bodo imele možnosti za ustanovitev tudi zavarovalnice, banke in pokojninske družbe.

Krovni sklad¹ ima vse tiste lastnosti, ki so za dolgoročno pokojninsko varčevanje ključnega pomena. Vsebuje ustrezne varovalke premoženja varčevalcev, ki temeljijo na obveznem neodvisnem skrbniku in njegovi sprotni kontroli poslovanja sklada, na ločenosti premoženja sklada od upravljavca in skrbnika, na obvezni letni zunanji reviziji in nadzoru pristojnega organa. Njegovo poslovanje je maksimalno pregledno, saj se naložbe vrednotijo po pošteni vrednosti.

Zelo pomembna lastnost krovnega sklada je prilagodljivost, saj omogoča relativno enostavno prilagajanje naložbenih strategij po meri tako rekoč vsakega posameznika.

Krovni pokojninski sklad (KPS) bi lahko tako postal izrazito namenski varčevalni produkt, katerega zasnova bi temeljila na naložbeni strategiji življenjskega cikla. Smisel te strategije je v tem, da lahko mlad človek na začetku poklicne poti pokojninsko varčevanje oblikuje agresivneje (večji odstotek v bolj tveganih delniških skladih), s približevanjem upokojitvi pa bi ta delež postopoma zmanjševal v korist varnejših naložb (depoziti, obveznice z visoko boniteto).

Upravljavci KPS lahko različne naložbene strategije življenskih ciklov prilagodijo z oblikovanjem podskladov različnega profila tveganja, ki bi bili prilagojen vnaprej določenim starostnim skupinam varčevalcev (do 40 let, od 40 do 50 let in nad 50 let). Omenjena strategija se nato avtomatično ali na podlagi zahteve varčevalca izvaja s (postopnim) prenosom sredstev iz podskladov z manj, v podsklade z bolj konservativno naložbeno strukturo.

KPS pa seveda tudi vsakemu varčevalcu posebej omogoča, da se za prehod med podskladi (v smeri podsklada I. – podsklad III.) odloči predčasno oziroma ga izbere že v začetku. Tako se lahko ohrani tudi želja po ohranitvi minimalnega zajamčenega donosa. Upravljavec bo po ZPIZ-2 na podlagi pokojninskega načrta namreč lahko upravljal s krovnim vzajemnim pokojninskim skladom samo v primeru, da bo članom omogočil vključitev vsaj v en podsklad, v katerem bo zagotavljal minimalno zajamčeno donosnost na čista vplačila. Pomembno ob tem je, da udeleženost varčevalcev v podsklad minimalne zajamčene donosnosti ne bo obvezna.

Sklep

Kakorkoli je videti javni sistem varen in privlačen, v resnici nima vgrajenega nobenega jamstva, da bo tak tudi ostal. Hkrati se sooča z demografskim tveganjem ter tveganjem trajnega naraščanja brezposelnosti. Iz predstavljenega je razvidno, da kot tak ne bo ostal, kar pa je posledica njegove varljive stabilnosti in zanesljivosti. Po drugi strani se pokojninski skladi oz. družbe soočajo s finančnim tveganjem (kot npr. v letu 2008), ki lahko marsikoga oddalji od predvidene upokojitve, še posebej če je posameznikova pokojnina v celoti odvisna od naložb v pokojninskih skladih (npr. v letu predvidene upokojitve lahko izgubijo 20 ali več odstotkov svoje vrednosti). Ker se vsak izmed teh zavarovanj sooča z lastnimi tveganji, je najboljša kombinacija obeh. Menim, da je država s potezo vključevanja družb za upravljanje v dodatno pokojninsko zavarovanje in ustanovitvijo krovnih skladov storila korak proti večjemu trženju in oglaševanju le-tega, kar pa bi lahko v prihodnje bistveno vplivalo na povečano zanimanje po dodatnem pokojninskem varčevanju, ki se nam bo morda nekoč povrnilo v obliki višjih pokojnin oz. udobnejše starosti.

¹ Primož Damjanovič: Bančni vestnik, Prostovoljno dodatno pokojninsko varčevanje v luči sprememb, str. 19

Avtor je Vodja oddelka za upravljanje s pokojninskimi skladi na Probanki d.d.