»Velika recesija«, iz katere se ravnokar pobiramo, se je začela s težavami na manj poznanem trgu drugorazrednih (subprime) hipotek. Redkokdo je takrat pričakoval, da se bo ogenj razširil po planetu in ogrozil delovanje celotnega finančnega sistema. Da se nismo znašli v reprizi Velike depresije, se moramo po splošno sprejeti razlagi zahvaliti hitremu in učinkovitemu odzivu fiskalnih in monetarnih oblasti.

Ta odziv je vključeval obsežne reševalne pakete za banke in ostale »ključne« dele narodnih gospodarstev. V ZDA še nikoli nismo videli tako radodarnega in nekritičnega deljenja davkoplačevalskega denarja te in prihodnjih generacij, pa tudi v ostalih državah ni bilo kaj dosti bolje. To je seveda potegnilo za seboj močno povečane proračunske primanjkljaje in eksplozijo javnega dolga. Ugledne institucije so začele opozarjati, da so se razvite države znašle na dolgoročno povsem nevzdržni poti. Sistemske težave danes smo zgolj zamenjali za sistemske težave jutri.

In kar ne more trajati večno, se bo neizogibno enkrat končalo. Današnje gibanje javnih financ mnogih držav se lahko konča na dva načina. Prvi način vključuje politično naporno uravnoteženje proračuna in gospodarsko rast. Drug način je »prestrukturiranje« obveznosti, ki dejansko pomeni bankrot države in še bolj naporen nov začetek. Seveda nam je vsem ljubša prva opcija. Glavno vprašanje pa je, ali smo jo sposobni uresničiti, preden bomo prisiljeni v drugo.

Kdo nas lahko prisili v kaj takšnega? Seveda finančni trgi, na katerih smo se zadolževali in od katerih smo finančno odvisni. Če država svojih tekočih obveznosti ne more poravnati s pomočjo davčnih prilivov, potrebuje svež kapital, ki ga lahko v normalnih razmerah brez težav dobi z izdajo obveznic. A to lahko počne le tako dolgo, dokler je v očeh tržnih udeležencev solventna – sposobna redno odplačevati svoje obveznosti (četudi zgolj z refinanciranjem). Če država izgubi zaupanje trga, se lahko pipica s svežim kapitalom zelo hitro zapre.

Takšno zapiranje izgleda približno takole:

Graf prikazuje gibanje donosnosti do dospetja obveznic Grčije z zapadlostjo čez 2 leti. Donosnost pomeni obrestno mero, po kateri se država lahko zadolži na trgu, ta pa odraža ocenjeno verjetnost, da denar ne bo vrnjen pravočasno ali v celoti. V zadnjih nekaj dneh je na trgu grških državnih obveznic zavladala prava panika in zahtevana donosnost je eksplodirala. Trg CDS-ov ocenjuje verjetnost neizpolnitve obveznosti na čez 50%.

Takšne prerokbe finančnih trgov so ponavadi samoizpolnjujoče. Če trg presodi, da nekdo dolgoročno ne bo sposoben poravnavati svojih obveznosti, potem za refinanciranje le-teh ponudi uničujočo ceno. Rezultat tega pa je, da »žrtev« dejansko postane insolventna. Ko trg zavoha kri, lahko do takšnega smrtnega udarca pride zelo hitro, kar se v primeru Grčije ravnokar dogaja.

Grčija po podatkih iz Bloomberga za poplačilo svojih obveznic letos potrebuje 8,6 milijarde EUR, naslednje leto 27,7 milijarde EUR in v letu 2012 še 30,8 milijarde EUR. Poleg tega pa bodo seveda morali financirati tudi tekoče proračunske primanjkljaje, obresti in kratkoročne vrednostne papirje. Po oceni Barclaysa Grčija v letošnjem letu za financiranje svojih obveznosti potrebuje 68 milijard EUR. Trenutno predlagan paket pomoči znaša 45 milijard EUR. Še vedno bi torej nekaj denarja morali dobiti od zasebnih investitorjev. Glede na tržno dogajanje je upanja vedno manj. Vprašanje je predvsem sposobnost Grčije, da sprejme nujne reforme, s katerimi bi se vrnila na vzdržno pot javnih financ. Po mnenju finančnih trgov država tega očitno ne bo zmogla.

Tako ji ostajata le dve možnosti. Lahko si zagotovi zadostno pomoč s strani tretjih oseb (v tem primeru EU in Mednarodni denarni sklad), ali pa preprosto ne poravna svojih obveznosti. V tem primeru ne more več računati na to, da bo plače že tako nezadovoljnih javnih uslužbencev lahko financirala z izdajo novih obveznic. Kakšen kaos bi to povzročilo, si lahko le mislimo.

Vse oči so uprte v Nemčijo, ki bi od držav EU morala prispevati največji delež pomoči. Gre za težko politično odločitev, saj večina Nemcev pomoči nasprotuje. Največja težava pa leži v pojavu, ki mu z angleško besedo rečemo »contagion«. Če Grčijo prepustimo njeni neizbežni usodi, bodo finančni trgi hitro začeli iskati naslednje kandidate za propad. In ti so na pladnju: za začetek Portugalska, nato Irska, Španija in Italija. Tam se lahko s še večjo hitrostjo razvijejo podobne zgodbe. Podobno kot lahko težave ene banke sprožijo nezaupanje v celoten bančni sistem. Grška kriza se lahko zato hitro razširi na velik del Evrope in v najbolj črnem scenariju tudi povzroči ponoven zdrs v recesijo na globalni ravni.

Zato so politični voditelji, predvsem nemški, v precepu. Ali metati davkoplačevalski denar v Grško vrečo brez dna, s tem odložiti dan streznitve in upati, da si bo ta država nekako le opomogla, ali pa tvegati razširitev krize, ki lahko prizadene tudi ostale države. Ker se je dogajanje na finančnem trgu začelo odvijati z vrtoglavo hitrostjo, mora rešitev priti kmalu – že v naslednjih dneh. Sicer nas lahko res čaka šokantna ugotovitev, da smo se prebili komaj skozi prvi polčas.

Preberite tudi: Od BRIC do PIGS in Ali bomo reševali Grčijo?

(popravek 28.4.2010 ob 14:55 - dodatek ocene Barclaysa glede potrebnega zneska financiranja)