V največji zadregi se kot »strokovnjak« znajdem takrat, ko me nekdo vpraša: »Je zdaj pravi čas za investicijo v delnice, ali naj še raje malo počakam?«

Teh vprašanj ne maram, in sicer iz večih razlogov. Neredko tisti, ki mi je to vprašanje postavil, zgolj išče krivca za svoje morebitne slabe odločitve. Veliko lažje je namreč požreti izgubo, če za njo nisi sam odgovoren: »On mi je tako svetoval! Kako bi naj jaz, ki se ne spoznam na te zadeve, vedel, kaj se bo zgodilo?!« Eleganten prenos posledic lastnih dejanj na tretjo osebo. Le zakaj bi se javil?

Poleg tega vprašanje zahteva gotovost. Izpraševalec želi vložiti v delniški sklad in že naslednji dan videti rezultate, ali pa želi imeti denar na banki in videti borzni zlom. Brez da bi se tega zavedal, hoče obiti temeljne principe investiranja. Čeprav se zaveda, da je višji donos povezan s tveganjem, hoče ta nerazdružljiv par nekako ločiti. Hoče biti investiran takrat, ko bo imel donos in se umakniti na varno takrat, ko bo imel tveganje. To je tako kot bi hotel imeti demokracijo brez volitev, ali Jelinčiča brez kontroverznih stališč. Morda v kakšni drugi dimenziji.

Izpraševalec včasih tudi domneva, da jaz že poznam odgovor, ampak ga nočem izdati. Verjetno zato, ker sem pohlepen in sebičen slon, ki drugim ne privošči niti centa življenjske sreče. Navsezadnje je to moje delo, cel dan gledam v borzne monitorje in da ne bi vedel, kaj se splača?! Nemogoče! Zato vztrajno išče način, kako bi se nalezel kančka moje modrosti, pri tem pa sploh ne posluša, kaj govorim, razen če izgovarjam točno tisto, kar hoče slišati.

Moj iskren in odkrit odgovor v tem trenutku bi se glasil: »Trenutno so delnice visoko vrednotene, ameriški potrošnik umirja svoje nakupe trajnih dobrin, učinki fiskalnega stimulusa bodo počasi popustili in proces razdolževanja nemoteno poteka. Četudi je normalno stanje gospodarstva in borze rast, so me argumenti medvedje strani trenutno dovolj prepričali, da kratkoročno ne bi špekuliral na rast delnic.«

Toda tega verjetno ne bom rekel. Prvič, to je moje mnenje v danem trenutku in že jutri se lahko spremeni, zato ne želim čez tri leta odgovarjati za svoje besede. Drugič, v svoji borzni karieri sem nasanjal že lepo število krasnih hipotez, s katerimi sem včasih zadel v polno, včasih pa pogorel kot Hindenburg. Dolgoročno bom zelo zadovoljen, če se bo 60% mojih hipotez izkazalo za pravilne, a to še vseeno pomeni, da bom 40% časa grešil. Moj rezultat, za katerim bom stal, bo skupna vsota mnogih odločitev čez daljše časovno obdobje. Tudi če bo moj petletni donos fenomenalen, bodo nekatere moje naložbene ideje v tem času vseeno porazno slabe. Moje mnenje v danem trenutku je zato ravno tako dobro kot hipoteza nekoga, ki trdi diametralno nasprotno. Vedno obstajajo dobri argumenti za eno in za drugo stran. Kdo ima prav, ne bo pokazala debata, ampak čas. Ker se tega zavedam, bi svoje stališče lahko formuliral tudi tako: »Verjamem, da je verjetnost nadpovprečnih donosov v prihodnjem letu manjša kot običajno.« Toda tak stavek je dolgočasen kot Harry Reid, obenem pa si pri človeku, ki išče gotovost, ne bo zaslužil aplavza.

In tudi nikakor ne trdim, da ni pravi čas za investicijo v delnice. Za nekoga, ki varčuje za pokojnino, je najbolje, da vplačuje redne mesečne zneske in se niti slučajno ne ukvarja s tem, kaj se bo zgodilo v naslednjem letu. Če bo periodično prelagal denar iz delnic v depozite in spet nazaj, bo v dvajsetih letih zamudil vsaj nekaj obdobij lepe rasti in skoraj zagotovo bo njegov donos nižji kot bi bil, če bi lepo "čičal in čakal". Vsak trenutek je pravi trenutek za nakup delnic, če jih kupujemo iz pravih razlogov. Varčevati pomeni BUY&HOLD, vse ostalo so špekulacije, ki bodo včasih uspešne in včasih ne. Toda izpraševalec hoče hkrati špekulirati in dolgoročno varčevati, tvegati in biti varen, biti vegetarijanec in jesti meso. Moj odgovor bi zelo verjetno interpretiral kot napoved, da bodo delnice padle, zato bo za pokojnino začel varčevati šele čez šest mesecev. To pa nikakor ni bil moj namen in raje sem tiho kot pa da sprožim takšno odločitev.

Zato obstaja diplomatska verzija odgovora, ki izgleda približno takole: »Vse kaže, da je najhujše obdobje recesije že za nami. Dobički podjetij se izboljšujejo, vsesplošno zaupanje se vrača. Gospodarska rast v ZDA je v zadnjem četrtletju lani znašala kar 5,9% na letni ravni. Centralne banke obrestne mere držijo nizko, poceni denar pa tečaje vseh vrst naložb poganja navzgor. Zaenkrat še nič ne kaže na to, da bi se ta trend obrnil. Pričakujem torej, da se bo rast v naslednjih mesecih nadaljevala. Obenem pa anemično stanje trga dela pomeni tveganje, nenazadnje tudi za nepremičninski trg, kjer grozi nov val prilagoditev obrestnih mer. To bi lahko sprožilo korekcijo delniških tečajev, ki lahko traja tudi več mesecev – po rasti v zadnjem letu bi navsezadnje bilo kaj takšnega tudi povsem normalno in pričakovano.«

Kaj sem naredil? Za začetek sem navedel nekaj dejstev, ki sicer nimajo nobenega vpliva na bodoče gibanje delniških tečajev, a pokazal sem poznavanje svojega področja. Povedal sem, kakšen je trenuten trend na delniških trgih in dodal, da nič ne kaže na obrat. To je seveda popolnoma res, ne pomeni pa, da se trend v resnici ne bo obrnil. Normalno je, da pričakujem rast delnic, saj delnice večino časa rastejo in tako imam manj možnosti, da zgrešim. Seveda potem dodam zavarovalno polico. Opozorim na to, da trgi lahko tudi padejo in zraven navedem še par najbolj verjetnih razlogov. Tako izgleda kot da imam argumente za vse svoje trditve. Nazadnje poudarim, da bi korekcija bila nekaj normalnega, kar je ponovno popolnoma res. Vsebino mojega odgovora bi torej zlahka strnil v stavek: »trgi bodo rasli, če ne bodo padli.« Naj se zgodi kar koli, pa bom imel prav. S takšno napovedjo si seveda lahko zgolj nekaj obrišete. A če sem svojo nalogo dobro opravil, boste imeli vsaj občutek, da nekaj veste. Če analizirate prognoze borznih strokovnjakov v časopisju ali na televiziji, so večinoma narejene po tem kopitu.

Še ena možna strategija pa je blefiranje. Predvsem je uporabno, če sprašuje kak novinar in bodo moje besede ostale zapisane. Takrat lahko govorim kot jasnovidec s kristalno kroglo: »Delniški trgi trenutno rastejo zaradi poceni denarja in špekulacij. Toda proračunski primanjkljaji so ogromni, dolg držav se naglo povečuje, medtem pa si trg dela nikakor ne opomore. Če bi to bilo normalno okrevanje, bi morali v ZDA že na veliko ustvarjati delovna mesta! Izhod iz recesije je iluzija in srečni bomo lahko, če jo bomo odnesli tako dobro kot Japonska v devetdesetih. Čaka nas gospodarska katastrofa, evro bo umrl nasline smrti, ameriški dolar bo razvrednoten v hiperinflaciji, cena zlata pa bo eksplodirala! Nabavite si zaloge hrane za vsaj eno leto, kajti tretja svetovna vojna je pred vrati!«

Povedano mora čim bolj odstopati od mainstreama, pa vendar sloneti na znanih dejstvih. Pomaga tudi, če je zgodba dobro utemeljena (ni pa nujno). Črni scenariji vžgejo precej bolj kot zeleni, saj igrajo na čustva, kar vedno pritegne. Če se motim, bodo moje besede tako ali tako ostale zakopane na deseti strani starega časopisa. Če se kdo spomni na njih, se lahko izgovarjam na kakšne nepredvidene dejavnike, ali še bolje, razplet svoje zgodbe premaknem nekoliko v prihodnost. Če pa slučajno zadenem, se lahko začnem promovirati kot drzen pionir, čigar razmišljanje je svetlobna leta pred večno slepimi ekonomisti v državnih službah. Naslednjih 20 let lahko za dober denar prodajam neumnosti in svet me bo še vedno poslušal.

Tistim, ki so mi nekoliko bolj pri srcu, poskušam razložiti moj pravi način razmišljanja in zakaj vprašanje, ki so mi ga postavili, nima smisla. Poskušam jim predstaviti prednosti dolgoročnega varčevanja in jih prepričati, da bodo z nenehnim premikanjem iz delniških skladov na banko in nazaj zamudili več rasti kot pa padcev. Toda to mi žal le redko uspe in zato takšna vprašanja najraje kar na kratko odpravim:

»Če bi jaz to vedel, ne bi sedel tukaj, ampak bi se sončil na svojem lastnem otoku. Ne vem. Nihče ne ve. Nemogoče je vedeti, zato me prosim ne sprašuj neumnosti!«