Če boste vprašali katerega koli finančnega svetovalca kaj je temeljni princip za uspešno investiranje vam bo vsak povedal, da je to razpršitev, ali po domače, nikoli ne daj vseh jajc v eno košaro. Princip razpršitve pravi, da lahko dosežemo enak donos ob nižjem tveganju ali višji donos ob enakem tveganju če sredstva razpršimo med več naložbami. Razlog za delovanje tega principa je dokaj enostaven - donos portfelja je enak uteženemu povprečju donosov posameznih naložb, med tem ko je varianca oziroma standardni odklon, ki je klasična mera naložbenega tveganja, odvisna tudi od korelacije med posameznimi naložbami znotraj portfelja. Nižja je korelacija med naložbami večji je učinek razpršitve, ki odpravi nesistematično ali specifično tveganje povezano s posamezno naložbo ali naložbenim razredom (klasični naložbeni razredi so delnice, obveznice, surovine in nepremičnine).

No, tako vsaj pravi teorija, ki je načeloma precej dobro delovala vse do finančne krize v letu 2008 in 2009. V času krize so se vlagatelji kar naenkrat znašli v situaciji, kjer so skoraj vsi naložbeni razredi in posamezne naložbe gibale skladno, kar je vlagateljem povzročilo izgube na skoraj vseh segmentih z izjemo državnih obveznic in zlata, ki naj bi predstavljala varno zavetje v času krize. Prispevek o tem kako varno je zlato oziroma kakšna tveganja so prisotna na trgu zlata smo pred kratkim objavili tukaj na blogu. Prav tako so se v zadnjem času pojavili dvomi o varnosti državnih obveznic, ampak pustimo to na strani, mogoče več o tem kdaj drugič. Torej, če se vrnemo na razpršitev, ravno v trenutku, ko smo najbolj potrebovali delovanje principa razpršitve, je popolnoma odpovedal. Delnice, surovine, podjetniške obveznice, nepremičnine, vse je padalo istočasno. Enako je veljalo v lanskem letu, le smer gibanja je bila obratna. Za ilustracijo na spodnjem grafu lahko vidimo močno porast korelacije med delniškim indeksom S&P 500 in indeksom surovin S&P GSCI konec leta 2008. Rekordna pozitivina korelacija je prisotna še danes.

Za odgovor na to vprašanje je najprej potrebno razumeti vir povečanja korelacije med naložbami in naložbenimi razredi v času krize oziroma panike na trgih. Razlog je v bistvu precej enostaven: v zadnjih nekaj letih se je na trgu močno povečalo število igralcev in količina denarja. Takšna poplava pomeni, da preveč denarja lovi omejeno število priložnosti in se posledično veliko investitorjev v procesu iskanja razpršitve znajde v istih naložbah. Ko se je leta 2008 začela kriza je likvidnost na kreditnem trgu usahnila in so bili mnogi vlagatelji prisiljeni prodajati vse kar je bilo likvidno (t.j. delnice, podjetniške obveznice, surovine), da so lahko pokrili izgube na nelikvidnih kreditnih naložbah, kot so na primer collaterized debt obligations (CDO). Nato so svetovne centralne banke, s pomočjo različnih programov in kreditnih linij, sprožile poplavo dodatne likvidnosti, ki ni imela iti kam drugam kot nazaj v likvidne naložbe.

Iz tega izhaja zanimiv paradoks - čeprav vsak posameznik ravna v skladu z načelom pametnega investiranja in razprši svoje naložbe, vsi udeleženci na trgu kot celota povzročijo odpoved tega načela. Z drugimi besedami, razpršitev med naložbenimi razredi in naložbami znotraj le-teh ni več dovolj!

Na tem mestu se bo marsikdo vprašal kaj naj naredi, da zavaruje portfelj pred tovrstnimi dogodki. Obstaja nekaj možnosti, ki so primerne za različne tipe vlagateljev. Za začetnike oziroma pasivne vlagatelje je še vedno najbolj primeren način dobra razpršitev portfelja in izbira upravljavca, ki ima možnost, da se v določenih trenutkih umakne iz tveganih naložb ali vsaj zmanjša tveganje portfelja. Za bolj napredne vlagatelje so na voljo opcije, ki omogočajo praktično neomejeno število možnosti za varovanje naložbenih portfeljev in izražanje svojih tržnih pričakovanj. Na žalost je v Sloveniji izredno neugodna obdavčitev opcij in drugih izvedenih finančnih instrumentov, vendar ne glede na to je lahko v določenih situacijah uporaba le-teh upravičena in tudi dobrodošla.