Toliko let že kitajski statistični urad objavlja gigantske stopnje rasti BDP, da si tudi leta 2010 več ne znamo predstavljati drugače kot še ene izjemne zmage Velikega zmaja. Skoraj samoumevno je, da se bo Kitajska razvila naravnost v svetovno supersilo, ki se ji bodo čez nekaj desetletij tudi ZDA le še ponižno priklanjale.
A finančni trgi nas najraje kaznujejo takrat, ko nam manjka domišljije in slepo verjamemo prevladujočim zgodbam naslovnic. Iz globin svetovnega spleta sem zato izbrskal nekaj posameznikov, ki na Daljnem vzhodu ne vidijo zarje vzhajajočega velegospodarstva, temveč črne oblake nove svetovne krize. Njihovim argumentom lahko sledite skozi povezave v tem članku. Ne želim dajati vtisa, da so težave neizogibne, temveč zgolj opozoriti na dejstvo, da se z razdalje nekaj tisoč kilometrov pač ne vidi vse in da lahko marsikaj gre narobe.
Da je napovedi sodnega dne vedno potrebno jemati cum grano salis, nam pokaže knjiga Gordona Changa z naslovom »The coming Collapse of China«. Ta drzna napoved je izšla leta 2001 in če bi ji sledili, bi zamudili enega največjih gospodarskih razcvetov moderne zgodovine. Chang sicer še danes ni opustil svoje prognoze, saj je po njegovem Kitajska po tolikih letih še vedno grožnja, ki visi nad nami vsemi.
Naslednji je Jim Chanos, ki je leta 2001 pravilno napovedal kolaps Enrona. Chanos trdi, da so kitajski statistični podatki nekonsistentni in ne odsevajo resnične gospodarske slike. Ravno tako domneva, da imajo Kitajci ogromne presežne kapacitete, krila pa bi se jim lahko stopila že kmalu.
Dvom v neodvisnost in objektivnost kitajskega statističnega urada so sicer izrazili že mnogi drugi ekonomisti, tudi eden najbolj znanih finančnih blogerjev Barry Ritholtz.
Nekdanji prvi ekonomist Morgan Stanleya za področje Azije, Andy Xie, opozarja na nastajajoči mehurček na Kitajskem nepremičninskem trgu ter na nevarnost povišane inflacije v naslednjih letih. Opozarja, da se od previsokih investicij zvrti, v 2012 pa vidi še eno krizno leto.
Še bolj neposreden je Vitaliy Katseneslon. Pove namreč, da Kitajci v svojih objavah lažejo, njihov gospodarski čudež pa je samo kratkoročna iluzija, ki se bo končala z veliko bolečino in hudimi posledicami. Usoda v svoji dlani skriva kar matero vseh črnih labodov (to metaforo vam bo najbolje razložil kar njen avtor Nassim Taleb).
Rdečih medvedov torej ne manjka. Morda so vas s svojimi argumenti dobili na svojo stran, morda tudi ne. Toda v vsakem primeru se moramo vprašati, zakaj na Kitajskem gradijo ogromne nakupovalne centre, ki potem ostajajo večinoma prazni? Zakaj gradijo celo mesta, v katerih potem nihče ne živi? Zakaj vas z vsega 30 tisoč prebivalci potrebuje 538 metrov visok nebotičnik? Ali niso vse to samo očitni simptomi preraztegnjene in prenapihnjene zgodbe o uspehu? Lahko vrnejo partijske knjižice še nocoj. Kitajski funkcionarji hočejo le, da jih vidimo z neverjetno rastjo BDP.
Morda se bomo čez nekaj let resnično zbudili z velikim kitajskim mačkom na glavi in si rekli »Saj ne more biti res, nikdar več ne investiram drugam kot v Krko!« Toda tega danes nikakor ne moremo zagotovo vedeti. Lahko smo zgolj pozorni na morebitne simptome, ki bi kazali, da se pravljica končuje.