pišem ti prvič. Hvala, ker si že v svojem prvem nastopu znižal evrsko ključno obrestno mero za 0,25%. Čeprav so vsi presenečeni, tvojo potezo vsi odobravajo. Najbrž tudi tvoj predhodnik Jean Trichet. Ne glede na to, kar si kdo o tebi in vsem skupaj misli, mene zanima predvsem višina šest mesečnega euriborja, na katero je vezan moj mesečni obrok za kredit. Če se ti bo v prihodnje zdelo, da evropskemu gospodarstvu grozi zastoj, ti kar znižaj obrestno mero še bolj. Ker vem, da bo prišel čas, ko boš moral zapreti pipico (upam, da ne prehitro!), bom to razumel, saj hočem, da so tudi moji prihranki za pokojnino varni. A seveda takrat ne pretiravaj, ne prek 5% in ne predolgo. No pa kaj bi že zdaj o tem, takrat boš ti svoj mandat že končal in užival svojo pokojnino.

Te pozdravlja sosed iz Slovenije

Takšen je prizemljen finančni vidik državljana Evropske unije na včerajšnji dogodek dneva, ki to ni bil, saj mu je šov praktično ukradla grška napoved referenduma in nato grožnja z izključitvijo iz raja, para Merkozy. Dogodki na finančnih trgih te dni so res precej dramatični, celo zgodovinski. Vsi ukrepi pa so kratkoročno usmerjeni k ustvarjanju najredkejše dobrine v tem trenutku – zaupanja. Od njega je odvisna prihodnost evra in Evropske unije. Gostota zaupanja se zmanjšuje v smeri od severa proti jugu. V nekaterih državah je prisotnega tako malo, da ga tja dovajajo po elektronskih žicah. Napori za povečanje skladov, ki bi prezadolženim državam posodili denar, ki ga trg noče več posoditi (torej evropski sklad stabilnosti EFSF in Mednarodni denarni sklad) se vlagajo iz zavedanja, da je zaupanja v Evropi in svetu nekako še dovolj. Potrebno bi ga bilo le dobro premešati. Torej da se bolje porazdeli med severom in jugom. A pod kakšnimi pogoji? Tukaj se zatika. Evropa je kot par, ki je do zdaj živel na koruzi in užival vse sladkosti življenja v dvoje. Razpoke, ki so nastale zaradi svobodomiselnosti partnerjev pa so ju pripeljale do točke, ko se morata odločiti. Se bova poročila ali šla narazen.

Tako Evropa po eni strani gasi požar, ki ga podžiga nezaupanje do posojilojemalcev (držav, bank), po drugi strani pa mora skleniti nove zaveze med državami članicami. Torej poleg denarne politike poenotiti tudi fiskalno politiko. To se zdaj deloma že dogaja in sicer za države, ki so se znašle na robu. Grki morajo pristati na cel kup zahtev, Španci, Portugalci so svoje reforme brez večjega zvijanja rok že uvedli, trenutno so na vrsti Italijani. V prihodnje bo lažje, če bo fiskalni okvir postavljen in enoten, potem ne bo potrebno porednih članic kaznovati in siliti v pristajanje na nižji standard.

In Mario Draghi? Ob svojem prvem nastopu je povedal, da je njegova vloga omejena. Od avgusta do danes je ECB kupila za okrog 100 milijard italijanskih in španskih obveznic in tako preprečila, da bi obrestne mere za italijanski dolg padle čez rob. A napovedal je, da ko bo EFSF začel delovati s polno močjo, gredo te obveznice nanj, in da je stabilnost odvisna od fiskalnih politik posameznih članic. In pri tem mislil na svojega sodržavljana Berlusconija - naj naredi kar svet od njega pričakuje. Ah, ko pa tako vleče la dolce vita... Odprto je pustil tudi vprašanje ali bo ob naslednjem sestanku sveta banke v decembru še nadalje znižal obrestno mero. Trgi pa že ugibajo naprej.