Svet nestrpno pričakuje, ali bo Evropa uspela dokončno zatreti dolžniško krizo, ki traja že dve leti. Če jim ne uspe, se lahko zgodi, da svetovno gospodarstvo doživi podoben, če ne večji šok, kot ga je leta 2008 ob propadu ameriške investicijske banke Lehman Brothers.

Čeprav evropski politiki vedno znova obljubljajo, da bodo naredili vse, da se evropska kriza zaključi, pa smo vsi dobili občutek, da si niso bili popolnoma na jasnem, kako velik je sploh problem in kako ga učinkovito razrešiti. Njihovi največji strahovi, da bodo fiskalne težave v evroobmočju negativno vplivale na svetovno gospodarstvo, so se uresničile. 

Na srečanju voditeljev evroobmočja ta vikend je pritisk na politikih, da dokončno ponudijo odgovor na tri pereča vprašanja: kolikšen in na kakšen način odpisati grški dolg; dokapitalizacija evropskih bank in pomoč solventnim, a nelikvidnim gospodarstvom (Španija in Italija).

Vsi trije problemi so med seboj prepleteni in zahtevajo enotno rešitev. Največ upanja polagajo v to, da se bodo končno dogovorili, kako povečati evropski sklad za finančno stabilnost (EFSF). Ta sklad ima trenutno 726 mrd EUR garancij, kar mu omogoča, da pridobi 440 mrd EUR sredstev na trgu in ohrani bonitetno oceno AAA. Ta znesek je odločno premalo za spopad s prej omenjenimi problemi.

Najprej bo potrebnih okoli 100 mrd EUR za financiranja bodočih potreb Grčije, Irske in Portugalske, ki se ne morejo zadolževati na trgu. Nato je potrebna dokapitalizacija evropskih bank, kjer se ocena giblje med 100 in 300 milijardami, odvisno od potrebnega odpisa grških dolgov. Nemčija favorizira 50 odstoten odpis, čemur Francija nasprotuje. Glede na te potrebe ostane okoli 200 mrd EUR za potrebe prihodnjih nakupov španskih in italijanskih obveznic. Smešno nizek znesek, saj pomeni le 8 odstotkov vseh izdanih španskih in italijanskih obveznic. Dodajmo še predpostavko, da bo tudi Belgija potrebovala pomoč in pridemo do zneska 1.000 mrd EUR za financiranje teh treh držav v naslednjih treh letih. Če dodamo še Francijo in predvidevamo, da bodo potrebovale te države garancijo do leta 2015, pa pridemo celo do zneska 2.500 mrd EUR.

Ključno vprašanje je kako narediti iz 440 mrd EUR sklad vreden 2.500 mrd EUR, kolikor nekateri predvidevajo bi bilo potrebno, da enkrat za vselej zaključimo s trenutno krizo. Pojavilo se je več predlogov. Francija zagovarja idejo, da bi EFSF pridobil bančno licenco in bi lahko koristil bilanco Evropske Centralne Banke (ECB), ki ima, po zaslugi sposobnosti tiskanja denarja, neomejena sredstva. Podobno pot so ubrala ostala vodilna gospodarstva: ZDA, Velika Britanija in Japonska. Nemčija temu odločno nasprotuje in predlaga, da EFSF nudi zavarovanje za prvo izgubo novo izdanih obveznic kritičnih držav. Recimo, da krije izgubo novo izdanim italijanskim obveznicam v znesku 20%. Pomeni, da bi namesto nakupa obveznic, garantirali izgubo in bi s tem povečali moč sklada za 5 krat. V primeru Grčije bi denimo garantirali izgubo prvih 40%, kar bi povečalo sklad za 2,5 krat (slika 1). Glede na prej omenjene predpostavke bi to bilo občutno premalo.

Slika 1: EFSF uporabljen, kot zavarovanje za prvo izgubo

Kakšen bo dokončen odgovor evropskih voditeljev bomo videli že ta vikend, ampak glede na velike razlike med Francijo in Nemčijo, glede načina povečanja EFSF, se bojim, da bomo tudi po tem vikendu ostali razočarani. Upam, da se motim.