V teoriji bi naj strah pred ekonomsko škodo, ki jo povzroči državni bankrot (v tem primeru je kot bankrot mišljen že t.i. » default« – kršenje pogodbenih obveznosti, kot npr. izplačilo obresti...) poskrbel za to, da naj bi bile države disciplinirane pri svojih financah.

Toda čeprav so bankrotirane države za nekaj časa izločene iz trgov, je vpliv na rast kratkoročen. Tako je npr. Argentina doživela 10,9% padec BDP-ja, v letu, ki je sledilo njenemu bankrotu leta 2001. V naslednjih letih si je njeno gospodarstvo lepo opomoglo. Tudi Urugvaju, Rusiji in Indoneziji so bankroti pomagali k ponovnemu zagonu gospodarstva.  

Vendar ekonomisti še vedno svarijo, da ne gre interpretirati teh številk v smislu, da bankroti zmeraj vzpodbudijo gospodarsko rast. Do bankrotov ponavadi pride v najnižjih točkah ekonomskih ciklov, in da leta pred bankrotom zaznamuje neobičajno nizka rast. Poleg tega je izkušnja za različne države zelo različna. Grenada, Kamerun, Belize in Dominikanska republika so po bankrotu imele zelo drugačne izkušnje od Urugvaja.

Slika 1: Rast BDP-ja pred in po državnih bankrotih v izbranih državah od leta 1999

Vir: The Economist 

Mario Blejer, ki je bil guverner Argentinske centralne banke v letih po največjem državnem bankrotu do sedaj trdi, da bi bilo za Grčijo najbolje, če bi razglasila bankrot. »Njihovega dolga ni mogoče poplačati. Tudi če se Grčija, Portugalska in Irska v celoti držijo predlaganega programa – z vsemi prilagoditvami in privatizacijami vred, bo njihov delež dolga v BDP-ju do konca leta 2012 še vedno večji kot letos.« Njegovo mnenje je tudi, da naj bo bankrot Grčije pravi bankrot, ne samo delni, ki je lahko po njegovem menju škodljivejši. Kar je diametralno nasprotno mnenju Angele Merkel, ki trdi da je tveganje okužbe preveliko.

Če pogledamo teorijo je edina eksterna sankcija v primeru bankrota države začasna izključitev iz mednarodnih trgov kapitala. Torej je najboljši kandidat za bankrot država, katere potreba po prihodnjem financiranju je najmanjša. Če upoštevamo, da je stopnja rasti po bankrotu nič, potem je strukturni (ali ciklično prilagojeni) primarni vladni deficit najbolj uporabna mera za oceno potrebe po dostopu na finančne trge. Glede koristi pridobljenih z bankrotom je višina dolga najbolj uporabna mera za oceno primernosti te poteze. Torej je država s kombinacijo:

- nizki strukturni splošni vladni deficit ali še bolje primarni suficit ter

- visoki javni dolg (merjeno z bruto ali neto vladnim dolgom v primerjavi z BDP)

najprimernejši kandidat za racionalni bankrot.

Čeprav ne obstajajo tehnični, čisto ekonomski razlogi zakaj bi tudi multipli državni bankroti spodkopali denarno unijo, je ekonomska in monetarna unija Evropske unije v prvi meri izraz želje po bližji politični integraciji v Evropi. Če bo restrukturiranje dolga vodeno na napačni način, bi se lahko razrahljal cement, ki drži skupaj evroobmočje in EU. Nezadostna podpora s strani evroobmočja ali EU bi lahko povzročila, da bi okužba zajela celo solventne države, ki bi bile nato prisiljene v bankrot zaradi samoizpolnitvenih špekulativnih napadov in bega privatnega financiranja.

Kljub visokim stroškom izhoda iz denarne unije, ki so pravzaprav v racionalnem svetu prohibitivni, obstaja tveganje, da bi brez primerne zunanje podpore ena ali več fiskalno šibkih in nekonkurenčnih držav članic izstopila iz unije v napadu populističnega in nacionalističnega besa. S to potezo bi država, ki bi zapustila EMU zapustila tudi EU, saj je članstvo v skupni valuti del »acquis« za vse članice EU, razen VB in Danske, ki imata možnost, da ne vstopita v monetarno unijo. Sicer lahko vsaka država izstopi, nihče pa je ne more izključiti.

Pa poglejmo kaj bi prinesla ta možnost. Največja korist za visoko zadolženo ekonomijo z nizko rastjo in nizko konkurenčnostjo je, da bi uvedbi nove nacionalne valute (npr. nova drahma) sledila ostra depreciacija efektivnega nominalnega tečaja nove valute. Če bi ta nominalna depreciacija imela za posledico dolgoročno realno depreciacijo, bi bil mednarodni konkurenčni položaj države izboljšan in neto zunanje povpraševanje po njenih proizvodih bi se povečalo, kar bi seveda vzpodbudilo rast.

Vendar obstaja dvom o vzdržnosti tako pridobljene konkurenčnosti. Glede trajanja povečanja konkurenčnosti za države kot je Grčija, Španija, Portugalska in Italija smo lahko upravičeno skeptični. Če bi to bile ekonomije, s trajno rigidnimi nominalnimi plačami in fleksibilnimi realnimi plačami, bi nominalna depreciacija valutnega tečaja pomenila trajno realno depreciacijo in izboljšanje konkurenčnosti. Toda države o katerih govorimo niso tovrstne ekonomije, pač pa izkrivljene klasične ekonomije z rigidnimi realnimi plačami in fleksibilnimi nominalnimi plačami. Če so plače in stroški v teh državah resnično rigidni, potem bo tudi strma depreciacija valute šla skozi realne plače, stroške in konkurenčnost kot ščepec soli in bo star nekonkurečni realni valutni tečaj vzpostavljen v kratkem času preko hitrih rasti nominalnih plač in stroškov.

In kateri so stroški zapustitve evra in uvedbe domače valute? Kakor hitro bi se razvedelo za možnost zapustitve evroobmočja določene države (npr. Grčije), bi prišlo do velikega bega iz bank. Dvigovanje depozitov, ki poteka v omenjenih državah že sedaj, bi se še pospešilo. Ob uvedbi nove valute, bi ta valuta takoj izgubila od 30 do 50 % v primerjavi z evrom. Poleg tega bi bile vse obstoječe pogodbe, ki spadajo pod grško jurisdikcijo (vključno z depoziti in 90% državnega dolga, ki spada v to kategorijo), renominirane v novo drahmo. Tovrstna renominacija bi seveda pomenila kršitev pogodbenih določil, vendar bi bil edini pravni način za oškodovane stranke tožba po grški zakonodaji, ki bi bila zagotovo spremenjena v korist dolžnikov. Torej bi v pričakovanju velike kapitalske izgube investitorji poskušali izstopiti iz tovrstnih finančnih obligacij. Grški bančni sistem bi se sesul še preden bi Grčija izstopila iz monetarne unije.

In na koncu še najmanj hvaležna naloga – napoved: Pot pred nami je polna lukenj. Volatilnost na finančnih trgih bo ostala visoka. Evropski politiki in ECB ne bodo proaktivni in bodo še naprej vir razočaranja. Guverner ECB ne bo niti garantiral velikanskih vsot bančnega dolga ali oznanil omejitve donosnosti obveznic navzgor (capping yields) za države v evroobmočju, niti ne bo nase vzel dovolj toksičnih sredstev iz bilanc bank v evroobmočju, da bi danes efektivno insolventne banke ponovno postale solventne. Merkel in Sarkozy se ne bosta dogovorila za neomejeno izdajo evroobveznic. Napredek bo v celoti reakcija na ponavljajoče se krize in bo boleče počasen.

Vendar se je po drugi strani potrebno zavedati, da EU ima institucionalno in politično sposobnost, da sprejme potrebne odločitve s katerimi bi rešila kratkoročne probleme, in da sprejme potrebne reforme za zagotavljanje dolgoročnega preživetja. Tudi če ni verjetno, da bo v kratkem času prišlo do fiskalne unije, ni nujno, da bo prišlo do razpustitve monetarne unije. Torej se bodo institucije za reševanje tovrstnih kriz razvijale sproti, kot reakcija na posamezne probleme. V vmesnem času pa si raje nabavite čelado.

Viri:

»To default, or not to default?« The Economist online, 20.7.2011

Eliana Raszewski, Camila Russo: »Greece Should »Default Big«: Blejer«, Bloomberg online

Willem Buiter, Ebrahim Rahbari: Global Economics View: The future of the euro area: fiscal union, break-up or blundering towards a »you break it you own it Europe«, Citi Investment Research & Analysis

Willem Buiter, Ebrahim Rahbari, Jürgen Michels, Giada Giani: Global Economics View: The Debt of Nations«, Citi Investment Research & Analysis