Nosilci ekonomske politike v ZDA in akterji Wall Streeta opozarjajo, da je deflacija glavna težava, zato ohranjajo ključno obrestno mero na sedanjih ravneh za daljše obdobje (vsaj do sredi leta 2013). Takšne izjave se navadnim ljudem v realnem svetu zdijo izredno abstraktne. Realnost je od začetka drugega monetarnega popuščanja sredi avgusta leta 2010 na prvi pogled povsem drugačna. Od takrat do danes so v ZDA v lokalni valuti zaznali porast cene neosvinčenega bencina za 45%, kurilnega olja za 46%, koruze za 71%, soje za 26%, riža za 13%, govedine za 25%, svinjine za 31%, kave za 38%, sladkorja za 48%, bombaža za 13%, zlata za 42%, srebra za 115% in bakra za 23%.

Ta dejstva so dober argument proti običajno izrečenim frazam, kot so kvantitativno popuščanje, podaljšano obdobje in likvidnost, kot jih običajno uporablja predsednik FED-a, da prikrije kakšne so v resnici posledice za navadnega Američana. Sedaj je okoli 40 milijonov prebivalcev ZDA starih preko 65 let. V naslednjih 19. letih se jim bo vsak dan pridružilo še 10.000 ljudi, saj se bo v tem obdobju upokojevala generacija »baby boomerjev«.

Večina starejših ljudi ni naklonjena tveganju. Naslednja dejstva nam skalijo to sliko o neneklonjenosti sprejemanju tveganja med starejšimi ljudmi: 

• Večina starejših ljudi nima tradicionalnega pokojninskega načrta. Leta 1980 je bilo 39% zaposlenih v privatnem sektorju vključenih v tradicionalni pokojninski načrt, danes je ta številka le okoli 15%.

• 35% vseh Američanov nad 65 letom starosti je skoraj v celoti odvisnih od socialnih transferjev.

• ¾ vseh Američanov v 62. letu starosti zahteva določene ugodnosti, ki izhajajo iz socialnih pravic. Večina jih to stori iz nuje. Najverjetneje zaradi tega, ker mediana pokojninskih prihrankov prebivalstva, ki je starejše od 65 let znaša manj kot 45.000 USD.

• Mediana čiste vrednosti premoženja gospodinjstev je v ZDA padla iz 97.000 USD v letu 2005 na 70.000 USD v letu 2009. Čista vrednot premoženja gospodinjstev s starostjo nad 65 let je padla iz 200.000 USD v letu 2005 na približno 150.000 USD v letu 2009. 2/3 premoženja starejših ljudi predstavljajo njihova bivališča, kar pomeni, da imajo 50.000 USD ali manj v finančnih naložbah (denar, obveznice, delnice).

• 20% vseh gospodinjstev v ZDA ima negativno oziroma ničelno premoženjsko bilanco. 

Da bomo lažje razumeli, kako se je poslabšal položaj starejših, si poglejmo realen primer. 75-letna vdova živi v svojem lastnem domu, brez finančnih obveznosti. Letno prejme 17.000 USD socialne podpore in obresti iz prihrankov. Zapustil ji jih je pokojni mož v višini 125.000 USD, zaslužil jih je v 40. letih dela. Kot vemo, starejši niso naklonjeni tveganju in vlagajo v varne premoženjske razrede. Leta 2007 pred krizo je vdova svoje prihranke lahko plemenitila po 5% v denarnem skladu ter do 6% v 5-letni bančni vlogi. Tako je vdova letno pridobila še do 7.500 USD iz naslova obresti. Ta denar je uporabila za plačevanje vedno višjih nepremičninskih davkov, zavarovalno-zdravstvenih premij, vzdrževala staro hišo ter kupovala sprotne stvari kot so hrana, gorivo, zavarovanje in ogrevanje.

V letu 2011 imamo okolje nizkih obrestnih mer – skladi denarnega trga prinašajo okoli 0,16% letno, 5- letni depozit pa le 2,04%. Sedaj lahko vdova iz obrestnih prihodkov zasluži največ 2.550 USD, če bi na primer vezala depozit za 5 let.

FED je z željo po inflaciji dejansko povišal življenjske stroške gospodinjstev, obrestni prihodki gospodinjstev pa so se znižali za dve tretjini! Zanimiv je tudi nivo inflacije, ki jo računajo ameriški uradniki, saj so na njega vezani socialni transferji – to je tudi eden izmed razlogov za upad standarda tistih, ki živijo izključno od socialnih transferjev.