Predsednik ECB Trichet je ta teden uporabil svojo municijo in povzročil impresivno rast cen španskih in italijanskih obveznic. Vprašanje pa je, če bo ta intervencija učinkovita in bo na dolgi rok preprečila eskalacijo evropske dolžniške krize. Ko je ECB lani maja prvič kupila državne obveznice, je to imelo močan učinek. Donosnosti 10-letnih grških državnih obveznic so takrat v enem dnevu padle za 468 bazičnih točk. Vendar so bile ob koncu leta spet na nivojih pred intervencijo. Enako se je zgodilo ta ponedeljek, 10-letne donosnosti obveznic so močno upadle, španskih za 105 bazičnih točk in italijanskih za 81 bazičnih točk.

Kupovanje italijanskih in španskih obveznic se razlikuje od kupovanja irskih, grških in portugalskih obveznic. Tukaj gre bolj za likvidnostno krizo in ne toliko za krizo solventnosti. Velikost obeh trgov obveznic je enormna, španski obvezniški trg je večji od grškega, portugalskega in irskega skupaj in znaša 650 mrd EUR. Italijanski obvezniški trg je manjši samo od japonskega in ameriškega, njegova velikost znaša 1.600 mrd EUR.

Mnogi tržni udeleženci jemljejo to intervencijo za pomemben korak, ki bo pomagal rešiti probleme Evrope. Vendar kljub temu obstaja skepticizem, ker ECB ni razkrila podrobnosti o svojih načrtih. Za intervencijo s pomembnimi učinki obstajata namreč dve oviri:

• ECB vztraja pri politiki sterilizacije, kar pomeni, da bo istočasno umakne takšno količino likvidnosti iz obtoka, ki je ekvivalentna velikosti odkupov obveznic. Medtem, ko je bilo to enostavno izvesti, ko je kupila samo 75 mrd EUR grških, irskih in portugalskih obveznic, je problem, da imata Italija in Španija skupaj izdanega 2.200 mrd EUR dolga. V tem primeru bi morala ECB prodajati obveznice, da bi rešila problem.

• ECB bo prenehala s kupovanjem obveznic takoj, ko bo prenesla odgovornost na EFSF (garancijski sklad). Ta sklad ima trenutno na voljo »samo« 440 mrd EUR, ki so namenjeni Grčiji, Irski in Portugalski.

Da bi rešili Grčijo, Italijo, Irsko, Španijo in Italijo je potreben garancijski sklad v višini med 2.000 in 3.000 mrd EUR. Breme garancij, bi se tako v večji meri preneslo na močnejše članice evro območja, se pravi Nemčijo, Nizozemsko in Francijo. To bi pa namesto, da bi se kriza zajezila, preneslo širjenje krize na močnejše države.

Banke imajo velike zaloge državnih obveznic, ki so se povečevale vse od leta 2008. Vsak večji padec v vrednosti teh obveznic, bi potisnil banke na rob solventnosti. Nekatere evropske banke so v popolni odvisnosti od denarja, ki ga dobijo od centralnih bank in ECB. Ponavadi za pridobitev posojila za zavarovanje zastavijo državne obveznice. Padec vrednosti teh obveznic lahko povzroči likvidnostne težave bank. Če banke potrebujejo državno pomoč, to pa to dodatno oslabi države, ki jo nudijo.

Centralne banke, pokojninski skladi, paradržavni skladi in zavarovalnice imajo v svojih portfeljih velik delež državnih obveznic. Večji del kitajskih deviznih rezerv je v ameriških in evropskih državnih obveznicah. Padci cen teh obveznic bi imeli tako negativni vpliv tudi na kitajsko ekonomijo.

Kriza se je vrnila na svoje izhodišče – to je visoka zadolženost in odvisnost globalne ekonomije, da financira svojo rast z dolgom. Raven dolga je odvisna od vrednosti sredstev in naložb in od denarnega toka, ki je na voljo za servisiranje obresti in glavnice. Veliko držav je tako zadolženih, da ob nižji gospodarski rasti postane dolg nevzdržen.

Nova kriza je del razdolževanja. Tokrat so se posameznikom in podjetjem pridružile tudi države, ki so zdaj prav tako prisiljene zniževati raven dolga. To je tudi edina prava rešitev. Če se tega ne bodo lotile pravilno, bodo problemi zadolženosti držav hitro eskalirali in povzročili večje motnje v svetovnem finančnem sistemu.

Viri:

- Satyajit Da: »Botox« economics triggers toxic Eurozone side- effects. Financial Times, avgust 2011.

- Richard Milne: Italy and Spain rsepond to ECB treatment. Financial Times, avgust 2011.