Italijanski pisatelj Luigi Barzini je napisal, da je Italija nestabilna že vse od 4.septembra 476, ko je zadnjega rimskega cesarja Romulusa Augustusa odstavil germanski poglavar Odoaker. Ideja, ki jo je hotel izraziti Barzini je, da so Italijani navajeni na takšne razmere.

Tujci pa so trenutno kar pošteno zaskrbljeni in jih skrbi predvsem sposobnost Italije, da financira svoj 1,9 bilijonski dolg, ki predstavlja kar 119% BDP-ja. Pred kratkim so investitorji začeli dvigovati italijanske stroške zadolževanja na nivoje, ki bi, če bi trajali dalj časa, uresničili strahove, zaradi katerih je do dvigov prišlo, saj vsaka odstotna točka povišanja zahtevane donosnosti doda 1% BDP-ja italijanskim stroškom servisiranja dolga.

Sprememba sentimenta, ki je pripeljala do panike, je nastala med škodljivim zavlačevanjem dogovora med Angelo Merkel in Evropsko centralno banko, glede podrobnosti, kako bi reševali grško insolventnost, ne da bi jo razglasili za bankrotirano. To zavlačevanje bi lahko spremenilo relativno obvladljiv problem v sistemsko katastrofo. Italijansko gospodarstvo (BDP znaša 1,7 bilijonov evrov) je vsekakor preveliko, da bi lahko propadlo.

Trgi spremljajo tri statistike in glede na te tri ni jasno, zakaj je »na tapeti« Italija in ne recimo Španija. Italijanski javni dolg je sicer visok, vendar se je samo malenkost povišal in več kot polovica tega dolga se financira iz visokih domačih prihrankov. Poleg tega imajo Italijani srečo, da imajo v teh časih dobrega finančnega ministra Tremontija, ki je ves čas držal primarni proračun v plusu. Italijanske banke so bolje kapitalizirane kot španske, prav tako v Italiji ni premoženjskega balona. Sicer obstajajo regionalne razlike, ampak splošna brezposelnost je 8%, v primerjavi s špansko, ki znaša 21%.

Poglavitne italijanske težave so pomanjkanje rasti v zadnjih dvajsetih letih, padec konkurenčnosti po uvedbi evra, ko so stroški dela zrasli za kar 31% in  starajoče se italijansko prebivalstvo. Brez rasti se Italija ne more razbremeniti svojega javnega dolga, brez izboljšane produktivnosti, pa ne bo rasti.

Vendar je potrebno določene italijanske statistične podatke (ali bolje rečeno vse italijanske statistične podatke) jemati z neko mero rezerve. Slavni dnevi italijanskega povojnega gospodarskega čudeža, ko je rast dosegala 10%, se ne bodo ponovili, zato ker ni mogoče ponoviti učinka, ki ga je imela masovna selitev malih kmetov iz juga na sever, kjer so pričeli delati v tovarnah.

Prvi razlog za to je, da Italijani ustvarijo dosti več bogastva, kot ga prikažejo. Uradna ocena velikosti sive ekonomije je 16%, ampak 27% je verjetno bliže dejanskemu stanju. Mnogo zaposlenih v malih družinskih podjetjih, še posebej v velikem italijanskem storitvenem sektorju, prijavi le del svojih dohodkov. Če v Italiji renovirate hišo, vam le redko uspe plačati drugače kot z gotovino.

Drugi razlog je, da rast produktivnosti omejuje razbohoten italijanski javni sektor, ki je visoko zaščiten sindikaliziran del trga dela, kjer je odpuščanje praktično nemogoče. Kljub temu, da ima Italija impresivne multinacionalke (npr. Benetton ali Finmeccanica) in je njihova industrijska baza še vedno šesta največja na svetu, italijanski izvozniki izgubljajo tržni delež celo v rastoči Nemčiji, ki je njihov tradicionalni trg.

Če pa nujno potrebuješ električarja, ga boš dobil hitreje in tudi delo bo bolje opravljeno kot npr. v Franciji ali Veliki Britaniji. Impresivna zasebna učinkovitost (in pripravljenost za nadurno delo ali celo dve službi) koeksistira s strukturno neučinkovitostjo. V delu gospodarstva, ki ni zaščiteno s sindikati ali v črni ekonomiji, je za preživetje potrebna učinkovitost.

Slika pa se izboljšuje tudi v drugih delih gospodarstva. Italijanska centralna banka poroča o ekstenzivnem prestrukturiranju v srednje velikih podjetijih, skupaj z novo pripravljenostjo, da se širijo v tujino. In nenazadnje kljub temu, da je staranje prebivalstva resnično problematično (še posebej ker starejši zaposleni blokirajo napredovanje mlajših taleniranih), je pa to omiljeno s porastom imigracije. Danes  tujci predstavljajo 7% prebivalstva, kar je velika sprememba v primerjavi z 20 leti nazaj, ko jih je bilo le 1%. In čeprav Italijani godrnjajo glede »invazije tujcev«, ti vseeno predstavljajo potrebno delovno silo na južnih kmetijah, v tovarnah na severu in v storitvenem sektorju. Ena od Berlusconijevih najpomembnejših reform je bila, da so sedaj pokojnine in upokojitvena doba vezani na pričakovano življenjsko dobo.

Sedaj preostane še politika, ki je od nekdaj italijanska ahilova peta. Za tujce je to Silvio Berlusconi. Ampak resnica je, da je Italija po vojni imela slabše vlade, kot je ta, ki jo vodi on. Italijani so sicer nad njegovim vedenjem razočarani, ampak razlogi za njegovo izvolitev že tretji mandat so kompleksni. Italijanom je obljubljal, da jih bo osvobodil okov zapravljive, slabo delujoče države.

Berlusconi se je pojavil kot neka sveža rešitev po masovni preiskavi imenovani »tangentopoli« (mesto podkupnin), ki je razkrila institucionalizirano korupcijo (ocenjujejo da znaša okoli 7% nacionalnega bogastva), ki je pod seboj pokopala stranke Krščanskih demokratov in Socialistov.

Italijanski sistem vladanja se je kar precej razrasel. Na plačilnih listah strank je okoli 450.000 ljudi, ki so razporejeni v italijanski štiriplastni sistem vladanja – nacionalni, regionalni, provincialni in mestni. Na vrhu tega sistema so senatorji (315) in poslanci (630), katerih povprečna plača je okoli 140,000 € letno. Poleg tega dobijo še dodatne pokojninske bonuse in okoli 12 mio € vredno brezplačno zdravstveno zavarovanje, zobozdravstvo in celo parlamentarne brivce. Dodatki vključujejo ne samo brezplačna potovanja z letali ali železnico, ampak tudi dostop do vladne flote 30.000 avtomobilov s šoferji, ki stanejo letno okoli 2 mrd €.

Javni sektor je prav tako napihnjen, saj samo plače znašajo 14% BDP-ja, za kar Italijani dobijo birokracijo, ki je nora na dovoljenja in katere cilj je ovirati, kar ne more preprečiti. Italijanske finance bi si lahko bistveno opomogle, če bi ukinili popolnoma nepotrebni provincijski nivo vlade.

Ni čudno, da je letošnji italijanski »bestseller« knjiga »Sanguisughe« (dobesedni prevod – tisti, ki pijejo kri), ki opisuje privilegije italijanskih politikov, javnega sektorja in državnih monopolov. Vse to še pred tem, ko so obvezniški trgi prisilili Tremontija v izredni proračun, s katerim je dvignil davke, znižal državne pokojnine ter izdatke za izobraževanje in zdravstvo, pri tem pa politiki niso izgubili niti centa svojih prihodkov ali bonusov.

Italija ni Grčija. Nekaj osnovnih reform bi ji omogočilo ponovni zagon. Leta 2003 je vlada sprejela zakone, ki so malo povečali konkurenčnost na trgu dela in uvedli vzpodbude, da bi se zaposleni v sivi ekonomiji priključili legalni ekonomiji, ne da bi jih spraševali o preteklosti, vendar bo potrebno še več kot to.

Leta 2008 je Berlusconi že tretjič obljubil, da bo prevetril zaščitene poklicne kartele, da bodo davki bolj enostavni in pravični, da bo privatiziral državne monopole in da bo izvedel reforme civilno-pravnega sodnega sistema zaradi zamud katerega se pritožujejo italijanski in tuji podjetniki. Prav tako je obljubljal, da bo zmanjšal privilegije politične kaste, ki pa jih je namesto tega izkoristil za zaščito samega sebe.

Analitiki trdijo, da je nenadno poslabšanje italijanske kreditne bonitete nastalo zaradi prepričanja, da je Italija nadomestila Španijo kot epicenter krize v Evroobmočju. Zdaj pa obstaja nevarnost, da bo Italija postala žrtev samoizpolnjujoče izgube samozavesti na kreditnih trgih.

Vir: Rosemary Righter: Italy is Venal, But It's Not Greece, Newsweek, 25. julij 2011