Scenarij kot v holivudskih filmih, pred koncem je najbolj napeto

Še štirje dnevi so ostali do torka, ko poteče »skrajni« rok za povečanje največje dovoljene meje zadolžitve Združenih držav Amerike. Trenutna meja se nahaja na 14.294 milijard dolarjev. Do sedaj so mejo, ki so jo uzakonili leta 1917 povečali že velikokrat. Od leta 1962 74-krat. V ameriških dolarjih ZDA še nikoli niso bile tako zadolžene. Po Harryju Trumanu je prav vsak ameriški predsednik povečal dolg nominalno, v dolarjih. Seveda pa to ni merilo, ki bi povedalo veliko. Več nam pove delež dolga v bruto domačem proizvodu, kot ga kaže spodnja slika.

Slika 1: Delež dolga v BDP Združenih držav Amerike od leta 1900 do 2016
 

Vidimo, da se je delež dolga povzpel do 100% BDP-ja, ni pa to najvišji odstotek, že po drugi svetovni vojni so bili na 120%.

Zakaj vsa drama?

Torej zakaj takšna drama razen tega, da so Američani v tem zares dobri. Zaradi gospodarske krize, ki se je začela leta 2008, je ameriška vlada (kot mnoge druge po svetu) povečala svoj proračunski primanjkljaj na 10% BDP-ja. S tem so preprečili, da bi se kriza razmahnila v veliko depresijo, kot so jo doživeli v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

In s temi besedami smo stopili na področje akademske razprave, kakšna je najučinkovitejša ekonomska politika. Na tej točki se razdelimo v ekonomske šole, lahko se začnemo obkladati z imeni, kejnezijanci, monetaristi, neoliberalci, celo socialisti. Torej vloga države v gospodarstvu - naj bo velika ali mala?

Naslednja slika kaže, da se bo proračunski primanjkljaj po letošnjem letu moral začeti strmo zmanjševati.

Slika 2: Delež proračunskega primanjkljaja v BDP od leta 2006 do 2016

Seveda pa je vprašanje, kako se bo zmanjševal. In zato vsa drama. Republikanci zahtevajo manjšo državo. Ob tem ne razglašajo, da zaradi neizbežnega staranja prebivalstva, to predvsem pomeni manj državnih izdatkov za zdravstvo in pokojnine. Jasno je, da bi s tem povzročili zastoj gospodarstva. Demokrati zagovarjajo ohranitev državnih izdatkov za te namene, kar pomeni preprosto višje davke. In tudi to bi zaustavilo gospodarstvo.

What goes around comes around

Kot ilustracijo absurdnosti situacije lahko pogledamo nekaj let nazaj, v čas predsedovanja Georgea Busha mlajšega. Takrat je senator Obama nasprotoval enemu od dvigov omejitve zadolževanja in kritiziral Busha: »To, da danes stojimo tukaj in razpravljamo o dvigu omejitve zadolževanja, je znak slabega vodenja države. Je znak, da ZDA ne morejo plačati lastnih dolgov.«

Da bodo zadnji dnevi še bolj napeti, so zdaj nastala nesoglasja tudi znotraj republikanskih vrst. Torej med tistimi, ki se zavedajo nesmisla zaostrovanja razprave v tem trenutku in tistimi, ki ocenjujejo, da je zdaj pravi čas, da dosežejo svoje. Zmanjšajo državo oz. pridobijo glasove svojih volilcev. Eno gre z drugim.

Predsednik Obama tudi zdaj daje zelo slikovite izjave, le da so diametralno nasprotne tistim izpred petih let. Ena od njih dobro ponazarja značilnosti situacije, tako dramatičnost, kot nesmiselnost le-te: »Če se ne bomo uspeli dogovoriti, lahko izgubimo kreditno oceno trojni A, ne zaradi tega, ker ne bi bili sposobni plačati naših računov – smo sposobni (Yes we can! op.p.) – temveč zato, ker nimamo političnega sistema, ki bi bil dorasel našemu AAA rejtingu.«

Ne glede na dramske efekte lahko pričakujemo povečanje omejitve zadolževanja, in seveda tudi to, da bo problem kako zmanjšati primanjkljaj, ostal odprt. Pa če se motimo in do torka ne bo dogovora? Finančno minstrstvo pripravlja tudi načrt B, po katerem bodo še nekaj časa uspeli plačevati obveznosti z zmanjševanjem nenujnih izdatkov. A ne pustimo se zavesti. Tudi v tem primeru si lahko kot v kakšnem napetem akcijskem filmu obetamo še zadnji preobrat. Ko izgleda situacija že brezupna, glavnemu junaku uspe izvesti bliskovito akcijo s katero doseže popoln preobrat. In srečen konec. Do naslednjič.