Zadnje čase v gospodarskem svetu težko spregledamo vedno več posameznih makroekonomskih indikatorjev, kjer prihaja do negativnih presenečenj, objavljene številke pa vedno bolj zaostajajo za pričakovanji. Konkretno iz ZDA: trg dela in visoka stopnja nezaposlenosti, prodaja na drobno, nepremičninski trgi, nekateri vodilni indikatorji, med katerimi najbolj izstopa največji mesečni padec industrijske proizvodnje v 27 letih, saj je indeks ISM v maju strmoglavil iz 60,4 na 53,5 točk. Ključni indeks novih naročil je padel iz 61,7 na 51, obseg proizvodnje se je znižal iz 63,8 na 54, cenovna komponenta indeksa pa iz 85,5 na 76,5. (Opomba: indeks ISM spada med tako imenovane difuzijske indekse, pri katerih vrednosti nad 50 pomenijo rast oz. ekspanzijo, pod 50 pa krčenje industrijske aktivnosti).

Tudi Lakshman Achuthan iz uglednega Economic Cycle Research Institute ECRI-ja opozarja na to, da opažajo preobrat pri svojih dolgoročnih vodilnih indikatorjih, ki so posebni po tem, da merijo globalno industrijsko aktivnost. Torej nekakšen utrip vseh svetovnih tovarn. Tako naj bi se globalna industrija do poletja opazno upočasnila, krivulja pa obrnila navzdol. ECRI pravi, da je ohlajanje gospodarstva skoraj neizogibno, ne vidi pa nevarnosti, da bi prišlo do ponovne recesije.

ECRI-jev dolgoročni vodilni indikator napoveduje globalno poletno ohladitev
 

Vse bolj očitno je tudi, da se stanje na surovinskih in delniških trgih in kredibilne napovedi o ohlajevanju globalne gospodarske aktivnosti odražajo tudi v razmeroma velikem padcu inflacijskih pričakovanj v ZDA in Evropi. Eden od preprostih načinov, kako pridemo do inflacijskih pričakovanj, je razlika med nominalno in realno obrestno mero. Na ta način vidimo, da se je pričakovana 5-letna inflacijska stopnja v ZDA od lani poleti več kot podvojila iz 1,2 na 2,5% na letni ravni, v Nemčiji pa potrojila iz 0,7 na 2,3%. V zadnjih tednih so prihodnja inflacijska pričakovanja padla že na okoli 2%.

Gre za razmeroma velik, predvsem pa nepričakovan padec. Zaenkrat še ne vemo, ali gre za začasen odmik ali pa se nakazuje preobrat v trendu in je bil torej porast inflacije bolj prehodne narave. Če se bo izkazalo to drugo, lahko rečemo, da je Evropska centralna banka za razliko od ameriškega Feda podlegla inflacijski psihozi in z aprilskim dvigom referenčne obrestne mere na 1.25% pljunila v lastno skledo. Posebej če upoštevamo, da lahko že majhen dvig OM zaradi hudega bremena servisiranja dolga povzroči finančni infarkt pri gospodarskih bolnikih Grčiji, Portugalski, Irski in Španiji. Za monetarno nefunkcionalno ter gospodarsko in politično neenotno Evropo, najnovejša epizoda v zaostrovanju dolžniške krize nikakor ni mogla priti ob bolj nepravem času. Sploh če upoštevamo, da nas letos poleti čaka ohlajevanje svetovne gospodarske rasti in verjetni negativni popravki na delniških trgih…