Evropska periferija se utaplja v dolgovih. Po Grčiji in Irski je pomoč prejela tudi Portugalska. Težave s prevelikim dolgom imajo tudi Španija, Belgija in Italija. Vse glasnejše postajajo govorice, da je to začetek konca skupne valute. Evro je bil uveden leta 1999 kot poslovna in finančna valuta v obliki bankovcev in kovancev kot jih poznamo danes. Gre za enega največjih in najambicioznejših ekonomskih projektov, ki mu trenutno ne kaže najbolje. Ideja o skupni evropski valuti sega daleč v preteklost. Pojavila se je v sredini 19. stoletja in se je obdržala od takrat dalje. Dokončni dogovor je bil sprejet leta 1992 z Maastrichtsko pogodbo. Šlo je za velik eksperiment o katerega uspehu je bilo na voljo veliko teorije, nihče pa ni vedel, kako se bo obnesel v praksi.

Po uvedbi se je evro obnesel mnogo bolje kot se je pričakovalo. Po prvem desetletju je kazalo, da bo skupna valuta velik uspeh. Konkurirati je začela celo dolarju kot svetovni rezervni valuti. Vendar so se pod površjem zgodbe o uspehu začeli pojavljati problemi. Najprej Grčija, katere vključitev so najprej zavrnili. Ko je poneverila podatke o svojem fiskalnem stanju, je bila končno sprejeta. Začeli so se pojavljati nepremičninski balončki, ki so bili največji na Irskem in Španiji. Zraven tega je Nemčija postajala vse bolj konkurenčna, ostale članice pa vse manj. Rezultat tega je bil, da je bilo desetine milijard dolga recikliranega, večinoma preko bančnega sistema. Države so imele vedno večje deficite in se vse bolj zadolževale. Na koncu se je izkazalo, da je vse skupaj nevzdržno. Trgi so najprej obrnili hrbet Grčiji, njihov proračunski primanjkljaj je takrat znašal 15% BDP-ja. Sledila je Irska, kjer so državne finance uničili stroški reševanja bank, ki so financirale nepremičninski balonček. Sedaj je prišlo do tega, da tudi Portugalska nima več dostopa do trga. Vse te države so dobile začasno pomoč od ostalih članic. Vendar je problem v tem, ker nobena od teh držav ne kaže znakov okrevanja.

Vse kaže, da se »defaultom« ne bo mogoče izogniti. Stroški zadolževanja so poleteli v nebo, niti v najbolj ugodnih ekonomskih okoliščinah pod takimi pogoji nobena od teh držav ne bi mogla odplačati svojega dolga. V medijih se vedno bolj omenja, da se približuje konec skupne valute. Da bi evro preživel to krizo neokrnjen, bi bilo treba izpolniti več pogojev. Potrebna bi bila nova pogodba, ki bi omogočila EU izvajanje kontrole nad ekonomsko politiko bolj šibkih držav. Zmanjšati bi bilo treba masivno trošenje v perifernih državah. Oblikovati bi bilo treba »bailout fund« izjemnih razsežnosti, da bi rešili še Španijo in Italijo. Hkrati pa bi morala Nemčija dosegati visoke gospodarske rasti, ki presegajo 3% leto. Za rešitev evra bi bilo treba izpolniti vse te pogoje. Po drugi strani pa bi bila ukinitev skupne valute težka naloga.

Kot ena možnost se omenja uvedba dveh evrov, enega za severni blok na čelu z Nemčijo, drugega za južni blok. Ker vsekakor obstajajo prednosti skupne valute, bi bili dve valuti vseeno boljša rešitev kot 16 ali več različnih valut. Periferne države v južnem bloku bi lahko močno devalvirale in postale tako bolj konkurenčne severnemu bloku. Sliši se dobro. Toda če bi hoteli razdeliti evro na dve valuti, bi se pojavilo več problemov. Pojavi se vprašanje, katera država bi se hotela pridružiti zgubarskemu južnemu bloku. Ta blok bi vodila Italija, ki je njegova največja ekonomija. Vendar tudi sami Italijani verjetno ne bi bili veseli tega, v kakšni družbi so pristali. Južni blok bi bil prav tako odgovoren za enormne dolgove bankrotiranih držav kot sta Grčija in Portugalska. Ne sliši se ravno mamljivo. Če pogledamo severni blok, ki bi ga vodila Nemčija, se bi verjetno tudi ta izkazal za nestabilnega. Niso samo države kot so Portugalska in Grčija tiste, ki težko dohajajo Nemčijo. Francija in Belgija prav tako izgubljata na konkurenčnosti. Novejše članice kot je Slovenija se prav tako soočajo s težavami. Delitev na dva evra bi bila verjetno le malenkost boljša rešitev kot stari evro. Če bi prišlo do kolapsa evra, bi bil to verjetno dokončni konec za idejo skupne valute. Verjetno se ne bi našel nihče, ki bi se hotel ponovno lotiti tega visoko tveganega monetarnega eksperimenta.

V realnosti niti delitev na dva evra ne bi delovala. Tako da je izbira samo evro kot ga poznamo danes ali konec skupne valute in vrnitev na stare nacionalne valute. Seveda se bodo politiki borili za obstoj evra. Porabili bodo trilijone evrov za rešitev dolžniške krize. Po potrebi bodo spremenili pogodbe in uvedli varčevalne ukrepe. Prihodnost bo pokazala, ali bodo uspeli rešiti navidez nerešljivo situacijo. Po mnenju mnogih strokovnjakov pa obstaja velika verjetnost, da bo dejansko prišlo do neke oblike razpada monetarne unije. Nihče pa ne zna napovedati, kdaj in kako se bo pripetilo. Lahko traja še leto, tri, pet ali deset.

Povzeto po: Matthew Lynn, "Is it the end for the euro?", Management today.