Kakšen bo pogled ekonomskih zgodovinarjev čez stoletje na današnjo situacijo v javnih financah po svetu? Bo to enaka mera zbeganosti in prezira, kot sedaj gledajo na finančne afere francoskih kraljev v 18. stoletju? Politiki po svetu se trudijo najti načine kako stabilizirati državne dolgove, ki se približujejo najvišjim ravnem po drugi svetovni vojni. V ZDA je glede tega bila oblikovana komisija strokovnjakov z namenom ustvariti dolgoročen načrt za znižanje proračunskega primanjkljaja in javnega dolga. V svojem delu poročila z imenom "Bowles Simpson report" so podali rešitve, ki zajemajo znižanje proračunskega primanjkljaja in javnega dolga, omejitev potrošnje, davčno reformo, proračun za obrambo, prihranke v zdravstvenem sektorju ter spremembe v socialnem zavarovanju.
Med pomembnejšimi temami je sedaj tudi to, kdaj umakniti državne vzpodbude, ki so jih države vzpostavile za blaženje učinkov finančne krize. Preveč držav sledi ZDA, ki vztrajno viša svojo odvisnost od dolžniškega financiranja. Premalo jih sledi Veliki Britaniji, ki si želi zadnjih nekaj let stabilizirati svoje razmerje med dolgom in dohodkom, in ki hkrati počasi znižuje delež državne potrošnje preko zniževanja vzpodbud.
Po globoki finančni krizi je izredno zahtevna naloga normalizacija javnih financ. Pri tem je pomembno imeti pred sabo celotno sliko. V sedanjem trenutku so državne obveznice kvalitetna naložba, seveda po standardih francoskih kraljev iz 18. stoletja. Vendar smo lahko prepričani, da bodo bodoči strokovnjaki naš davčni sistem videli kot bizantinski labirint, kjer se pretaka denar k močnim interesnim skupinam, kar povzroča neoptimalno učinkovitost. Sigurno bodo skeptični, ko bodo videli, kako netransparentno je preko Ponzijevih shem financiran naš pokojninski in zdravstveni sistem. Ali bodo verjeli, da v 21. stoletju ni bilo nobenih mehanizmov, da bi insolventne banke poslali v stečaj.
Po nedavni raziskavi Kennetha Rogoffa in Carmen Reinhart je razmerje med dolgom in dohodkom na ali blizu najvišjih ravni po drugi svetovni vojni. Večina jih je blizu 90% razmerja med dolgom in dohodkom. Ta raven zadolženosti je imela v zgodovini za sopotnico nižjo stopnjo gospodarske rasti. Tu zraven še niso všteti negativni demografski trendi ali skriti dolgovi, ki se običajno pojavijo v knjigah, ko se kriza razširi.
Za državne blagajne bo šok povišanje obrestnih mer saj se bodo njihovi stroški financiranja izredno povišali. Rasti obrestnih mer so nenadne in načeloma nepričakovane, medtem ko se dolg odplačuje počasi. Taka rast bi bila boleča tudi za marsikatero evropsko državo. V raziskavah državnih bankrotov je jasno dokazano, da trg redko vnaprej zazna prihajajoče težave.
Vir: OECD, IMF
Vir: OECD, IMF
Vir: OECD, IMF
Finančni trgi so kompleksni in nepredvidljivi. Nazadnje nas je na to opozorila naravna katastrofa na Japonskem ter njene posledice za javno blagajno. Če pogledamo kot nekdo iz prihodnosti, vidimo, da je pomanjkanje previdnosti vedno neumnost. Tu je predvsem vprašanje upoštevanja mnenj mednarodnih agencij glede javne blagajne ter neizvedba ali prepočasna izvedba primernih reform.
Poenostavljeni davčni sistemi, odloženi davki in nižanje mejnih davčnih stopenj so zdravi ukrepi. Posledica teh ukrepov bo najverjetneje gospodarska rast. Dolgoročna produktivnost se lahko poviša z izboljšanim izobraževalnim sistemom. Rast lahko sledi iz uporabe tehnologije, privatne konkurence, še posebej, če je javni izobraževalni sistem pravilno zasnovan, da zajema knjižnice, internet in javne medije.
Nauk iz finančne krize je, da se moramo manj zanašati na podatke o neanaliziranem in neindeksiranem državnem dolgu (primer ZDA). Smiselna je uporaba bolj sofisticiranih inštrumentov – nekatere med njimi je razvil Robert Shiller, vendar ob uporabi neodvisnih podatkov.
