Medtem ko svet obsoja kitajsko politiko enega otroka, so vodilni v Pekingu zelo zadovoljni, kajti verjetno jih je ravno ta politika obvarovala pred nemiri, ki vladajo na Bližnjem vzhodu. Dogodki v Egiptu, Bahrajnu, Tuniziji in Libiji imajo namreč skupno točko, to je mlada, nezadovoljna populacija. Mladi so jezni zaradi pohlepa, korupcije, neenakosti med bogatimi in revnimi ter neodgovornosti voditeljev. Mnogo Kitajcev je prav tako nezadovoljnih, vendar gre Komunistični partiji v prid demografija. Če Kitajska leta 1979 ne bi začela omejevati rodnosti, bi imeli danes na ulicah na desetine milijonov nezadovoljnih brezposelnih mladih Kitajcev.
Če pa pogledamo na dolgi rok, pa njihova politika ne pomeni nič dobrega. Delovna populacija se bo leta 2020 začela krčiti in to bo omejevalo rast. Ampak zaenkrat je demografija ključen razlog, da Kitajska ni Egipt. Negativno lahko vpliva tudi na vrednost valute zaradi strahov, da bo manjša rast povzročila socialne nemire.
Kitajci se na vso moč trudijo zatreti zametke protestov. Oblast udejanja ostro cenzuro. Stranski učinek takšnega režima, ki se dotika tudi demografije, je manjša rast vrednosti njihove valute. Najbolj pomembna stvar trenutno pa je pomiriti množice. Višje cene hrane podžigajo inflacijo, kar povzroča nezadovoljstvo med ljudmi, ki zahtevajo vedno višje plače. Čeprav je bil izvoz pred odstopom Mubaraka za Kitajsko pomemben, je sedaj še bolj vitalen.
Tudi razmerje med spoloma igra na Kitajskem pomembno vlogo. Raziskovalca iz Columbia University ugotavljata, da se pravo neravnovesje na Kitajskem ne nanaša na razmerje med uvozom in izvozom ter kitajsko valuto, ampak na pomanjkanje žensk. Temu bi lahko rekli zasičenost s testosteronom. Kot rezultat preferiranja otrok moškega spola, bo čez desetletje na Kitajskem na desetine milijonov neporočenih zafrustriranih moških, starih med 20 in 45 let.
Nepričakovana posledica politike enega otroka bo, da bodo kitajski moški začeli na veliko varčevati, ker bodo le tako uspešni v boju za žensko. Povečano varčevanje pa je ravno nasprotje od tega, kar želi Kitajska od svoje moške populacije. Za Kitajsko je namreč pomembna večja domača potrošnja, da zmanjšajo odvisnost od izvoza.
Kitajci postajajo nemirni, kar je razvidno iz sporočil, ki so preko interneta pozivala ljudi, da se zberejo na protestih v 13 največjih mestih in zahtevajo hrano, službe, stanovanja in pravico. Hitrost s katero je kitajska oblast zatrla te zametke protestov, kaže na močan strah, da bi se zgodba iz Bližnjega vzhoda odvila tudi pri njih.
Mediji se sprašujejo, katero državo v Aziji bo zajel val protestov. Bo to Severna Koreja? Glede na to, da nimajo dostopa do interneta in da njihov voditelj Kim Jong II ne bi okleval pri streljanju na množice civilistov, je verjetnost mala. Bo to Malezija, Filipini ali Indonezija? Vodilni v teh državah se soočajo s pritiskom medijev, kar pa je zdravo. Ti pritiski bodo namreč povečali nujnost razdelitve učinkov rasti, zmanjšanje korupcije in povečali hitrost demokratizacije. Proti tem impulzom se ni mogoče boriti z vojsko, edini način je povečanje dohodkov za večino ljudi. To nas pripelje nazaj h Kitajski. Verjetnost protestov pri njih je majhna, vendar bodo dogodki po svetu še povečali obsedenost kitajske oblasti s kontrolo. Kar pa pomeni pot nazaj v smeri razvoja demokracije. Tudi če se nemiri na Bližnjem vzhodu ne ponovijo na Kitajskem, so močan signal, da se mora vsaka dinamična ekonomija pomikati naprej in hitro. Množice namreč ne bodo ostale za vedno pokorne, ne glede na kako hitro Kitajska ekonomija raste.
Vir: Bloomberg