Življenjska saga Steven-a P. Jobs-a zveni kot da bi jo napisal hollywoodski scenarist. Je del poslovne mitologije. Leta 1997 se je vrnil na potapljajoči se Apple, ga rešil pred potopom in zgradil eno od največ vrednih podjetij na svetu. Ampak vsega tega verjetno ne bi bilo, če ne bi leta 1985 Appla zapustil.

In kaj je počel v 12 letih „v divjini“? Ustanovil je podjetje imenova NeXT. Ne skrbite, če zanj še niste slišali, ker niste edini. Steve Jobs je v NeXT želel narediti močan računalnik, namenjen univerzitetnim študentom. Poglavitna konkurenca so bili ravno Applovi Mac-i, ki pa so stali le 1.000 USD. Cena za NeXT računalnik je znašala kar 6500 USD, pripadajoči printer pa še dodatnih 2.000 USD. Po tem, ko se računalnik nepresenetljivo ni najbolje prodajal, je poskušal prodajati podjetjem preko velikega trgovca z računalniško opremo Businessland, toda cena 9.995 USD se tudi na tem trgu ni najbolje obnesla.

Njegovi svetovalci so ga poskušali posvariti pred gotovo katastrofo, toda ni poslušal. Pač pa je v letih 1992-93 podjetje zapustilo 7 od 9-ih podpredsednikov. V teh letih tudi ni delegiral opravil. Vsak vidik računalnika (celo notranji vijaki) je bil njegova domena. Zaposleni so celo omenjali anekdote, da je pustil čakati celotno delegacijo Businesslanda, medtem ko je krajinarjem kazal natačno postavitev razpršilnikov za zalivanje.

Po sedmih letih, ko je NeXT prodal le 7000 računalnikov, je prenehal izdelovati računalniško opremo, odpustil polovico od 500 uslužbencev in poizkušal s prodajanjem NeXT-ove programske opreme.  Njegovo podjetje je končalo kot Applov R&R laboratorij. Apple je namreč leta 1997 kupil NeXT in uporabil njihove programe kot osnovo za nov operacijski sistem Mac OS X.

In tukaj se začne dober del zgodbe. Ni poskušal več delati računalnikov na enak način, kot so bili narejeni v preteklosti. Ni iznašel medijskega predvajalnika, pametnega telefona ali tabličnega računalnika, ampak je uporabil svoj edinstveni oblikovalski talent in jih naredil drugačne in vznemirljive.

Vedno je bil sposoben poiskati zelo nadarjene sodelavce. Kar se je naučil v slabih letih, je to, da jih je potrebno tudi zadržati. Eden od manj omenjenih vidikov Applove zgodbe je stabilnost izvršilnega managementa. Še pomembnejša lekcija iz slabih let pa je ta, da se je naučil, da ne poskuša več vsega narediti sam.

Vir: Bloomberg

In če pomislim na uspeh, rojen iz neuspeha, se mi takoj pojavi v glavi ime: Larry Fink. Tudi zanj verjetno še nikoli niste slišali - pravzavprav se še njegovi sosedje sprašujejo: „Kdo je Larry Fink?“

Larry Fink je predsednik upravnega odbora BlackRock-a, ki je decembra 2009 z 13,5-milijardnim nakupom Barclay's Global Investors postal največja družba za upravljanje na svetu. V aprilu 2010 je BlackRock neposredno upravljal 3,3 bilijona USD sredstev in podpiral upravljanje 9 bilijonov USD. Upravljajo pokojninske sklade v vrednosti 1 bilijon USD, poleg tega pa je preko pogodb z vladnimi institucijami postal vodilni upravljalec toksičnih sredstev, ki so se nabrala pri reševanju Wall Streeta. Nadzira 130 milijard toksičnih sredstev, ki jih je ameriška vlada prevzela pri prodaji Bear Stearns-a in reševanju A.I.G. zavarovalnice, prav tako nadzira bilanco Fannie Mae in Freddie Mac (kar skupaj znaša 5 bilijonov). Poleg tega pa dnevno izdelujejo ocene tveganja za 1,2 bilijona USD vredne hipotekarne obveznice (mortgage-backed securities), ki jih je New Yorška centralna banka kupila, da bi zagnala ekonomijo. In vse to izvira iz poloma.

Larry Fink je začel delati pri 23-ih, kot trgovec z obveznicami za investicijsko banko First Boston. Po treh letih je postal vodja oddelka za oblikovanje in prodajo dotedaj neznanih produktov – hipotekarnih obveznic. V naslednjem desetletju je Fink postal neke vrste legenda na Wall Streetu. Skupaj z Lew Ranieri-jem iz Salomon Brothers je razvil trg listinjenja dolgov (debt-securization), ki je spremenil svet financ. Od bank so kupovali hipoteke, kredite za avte in kreditne kartice, jih razstavili na dele in nanovo sestavili ter prodali investitorjem. Vsi vemo, kaj se je zgodilo leta 2008, vendar je na začetku inovacija bila obravnavana kot izredno pozitivna. V času, ko je delal pri First Boston ocenjujejo, da je bil njegov prispevek k dobičku banke okoli milijardo USD. Postal je tudi najmlajši član upravnega odbora v zgodovini First Boston.

Nato pa je v drugem četrtletju leta 1986 njegov oddelek izgubil 100 milijonov USD. Njegovi brokerji so odprli velikansko pozicijo na trgu, v skladu s Finkovo napovedjo, da bodo obrestne mere zrasle. Ko so obrestne mere nenadoma padle, so seveda izgubili te pozicije, ni pa delovalo niti varovanje pozicij. Fink je čez noč postal persona non grata. Izgubi službe je sledilo še javno ponižanje.

Ampak Fink se je iz tega nekaj naučil. Najpomembnejša lekcija je bila, da nihče ni dobro razumel tveganja, ki je izviralo iz teh inštrumentov. Niso vedeli niti zakaj so tako dosti zaslužili (ampak seveda takrat se tega nihče ne sprašuje), niti zakaj so tako dosti izgubili. To je ena od najpomembnejših lekcij, ki jih še danes ponavlja: podrobno je potrebno analizirati portfelj tudi takrat, kadar imate pozitivne donose, ker imate portfelj kljub temu mogoče preveč tvegano naložen. Kar se je naučil v svojih letih na First Boston je bilo tudi to, da so stranke (pokojninski skladi, podjetja, lokalne vlade), premalo razumele kakšnemu tveganju so izpostavljene. Kar se merjenja tveganja tiče, so bili popolnoma odvisni od Wall Streeta – in zdaj nam je vsem jasno, da Wall Street ni pravi naslov za tovrstna vprašanja.

Leta 1988 je nato skupaj z več partnerji ustanovil podjetje imenovano Blackstone, začeli so v mali pisarni v kotu stavbe v lasti Bear Stearns, s 5 milijoni USD. Toda do leta 1993 je podjetje upravljalo s 20 milijardami USD. Leta 1994 se je Fink odcepil od Blackstone-a in nastal je BlackRock, ki je v naslednjih 15 letih rasel z neverjetno hitrostjo, leta 1999 pa je začel kotirati na borzi.

Vir: Bloomberg

Vendar to ni to, kar ločuje BlackRock od konkurence. Pač pa najsodobnejši sistem za ocenjevanje in upravljanje s tveganjem. 5000 računalnikov, ki delajo 24 ur dnevno, ki jih nadzoruje množica inžinerjev, matematikov, analitikov in programerjev. BlackRock-ova „računalniška farma“, lahko nadzira milijone dnevnih transakcij in oceni tveganje vsake posamezne naložbe v strankinem naložbenem portfelju ter meri učinek vsake manjše spremembe v gospodarstvu na donos naložbe. Simulirajo vse možne spremembe v obrestnih merah, vsako zamišljeno spremembo na finančnih trgih in testirajo donose stotine vrednostnih papirjev v kriznih scenarijih. Sistem je imenovan Aladdin in išče vse možne negativne tržne scenarije. In Aladdin je temelj poslovanja, ki obsega svetovanje strankam, katerih portfelji so doživeli težave (in kdo jih v zadnjih letih ni), med katere spada tudi vlada ZDA.

Pravzaprav se mnogi sprašujejo, če naslednja nevarnost ne izvira iz tega, da je BlackRock postal prevelik, da bi propadel in ali nima Larry Fink preveč vpliva in moči. Vendar ta vpliv in moč izvirata iz znanja, ki ga je pridobil skozi neuspeh. Čeprav verjetno nihče ne ve, kaj bo izvor naslednje krize, pa je zelo dobro Finkovo pravilo, da nikoli več noče biti izpostavljen tveganju, ki ga ne pozna in ne razume, od kod izhaja. Finka so hipotekarne obveznice „poškodovale“ prej kot ostale, zato je bil leta 2008 pripravljen.

Prav tako kot Apple verjetno ne bi bil takšen kot je, če bi Steve Jobs ostal v podjetju in če ga ne bi naučili in oblikovali neuspehi NeXT-a.

In na koncu, kot v vsaki basni, še nauk: „Malo se naučimo iz zmage, mnogo iz poraza.“(Japonski pregovor)

Viri:

Randall Stross: What Steve Jobs Learned in the Wilderness, New York Times, 2.10.2010.

Suzanna Andrews: Larry Fink’s $12 Trillion Shadow, Vanity Fair, april 2010.