Gre za umetnino Damien-a Hirsta, enega najslavnejših in najdražjih živečih umetnikov. Morski pes v vitrini napolnjeni s formaldehidom je imenovan „The Physical Impossibility of Death in the Mind of Someone Living“. Umetnino je Hirst naredil za trgovca z umetninami Charles-a Saatchi-ja. Stroški, ki jih je imel Hirst z nabavo morskega psa, vitrino in balzamiranjem, so znašali okoli 6.000,00 GBP. Saatchi je zanj plačal 50.000,00 GBP. Kljub posmehovanju britanskih časnikov, da je 50.000 GBP dosti za ribo brez krompirja, se je zadnji smejal Saatchi. Umetnino je prodal upravljalcu hedge skladov Stevu Cohen-u za 12 milijonov USD. Dosežena cena pa je seveda pognala v nebo tudi ostala Hirstova dela.
Kot zanimivost naj še omenim, da celotna vitrina tehta nekaj nad 2 toni in da torej ni nekaj, kar bi lahko postavili v povprečno dnevno sobo. Poleg tega je prvotni morski pes razpadel, vendar je cena očitno vključevala tudi garancijo in je Hirst naredil novega.
Seveda marsikdo med nami sanja, da bi imel sposobnost Charlsa Saatchija, katerega pokroviteljstvo pomeni takojšnjo slavo za mlade, nepoznane umetnike. Ali da bi na prašnem podstrešju našel staro sliko, za katero bi se izkazalo, da je dolgo pogrešani Rembrandt. Ampak to so sanje. Realno pa je vprašanje, ali je umetnost dobra naložba?
Da vprašanje ni nesmiselno pove tudi dejstvo, da so v poznih devedesetih letih UBS, Citigroup in Deutsche Bank ustanovili oddelke, kjer so svetovali premožnim strankam glede investiranja v umetnost.
Za merjenje donosnosti naložb v umetnine se običajno uporablja Mei/Moses indeks. Jianping Mei in Michael Moses sta raziskovalca New Yorške Univerze, ki sta razvila indeks, ki meri trende cen umetnin. Njun indeks je osredotočen na zrele umetnike, katerih dela na avkcijah dosegajo visoke cene. Pri tem vzameta prvotno prodajno ceno in jo odštejeta od najkasnejše transakcije pri npr. Christie’s ali Sotheby’s in nato izračunata letni donos posamezne umetnine. Tako je npr. slika Benetk J.M.W. Turner-ja leta 1897 bila prodana na avkciji pri Christie’s za 35.000 USD, leta 2005 pa prav tako pri Christie’s za 35,8 milijonov USD. To pomeni letni donos 6% za 109 let. Kar ni slabo.
Pač pa je ravno to metodološka slabost indeksa. Mei/Moses indeks vključuje samo dela, ki so se na avkcijah pojavila vsaj dvakrat. Indeks ne vključuje del, ki jih avkcijske hiše ne sprejmejo v ponovno prodajo – torej so všteti samo uspešni umetniki, katerih vrednost raste. To je enako kot če bi iz indeksa S&P 500 vzeli samo delnice, katerih vrednost je narasla. Poleg tega pa se velik del sklenjenih poslov ne opravi na avkcijah – privatne prodaje, prodaje preko trgovcev z umetninami ali prodaje na sejmih seveda niso vključene.
Ob zavedanju metodoloških slabosti lahko vseeno pogledamo gibanje obeh indeksov:
Vir: artasanasset.com
Padec donosa Mei/Moses indeksa za okoli 23.5% v letu 2009 je največji upad indeksa umetnosti po letu 1991, ko je padel za 38.7%. Leta 1991 je prišlo do poka balona, ki se je oblikoval v letih 1985-1990, ko so se na trgu umetnin v večjem številu pojavljali japonski kupci. Upad indeksa za 23.5% je tudi drugi največji padec po veliki depresiji. Upad v letih 2008 in 2009 je sledil po petih letih pozitivne letne rasti, ki je v povprečju znašala skoraj 20%. Še posebej negativen je bil padec v letu 2009, saj so v tem letu zrasle vrednosti vseh ostalih finančnih naložb. Vrednost S&P 500 indeksa (kjer se upošteva neobdavčeno reinvestiranje dividend), je v letu 2009 zrasla za skoraj 26.4%. Delnice so imele višji donos od umetnin v zadnjih 25 letih s povprečnim letnim donosom 10.4%, v primerjavi z 6.5%. Toda če pogledamo obdobje zadnjih 50-ih let so bili donosi zelo blizu, saj so naložbe v umetnine dosegle povprečni letni donos 8.9%, v primerjavi z 9.4% za delnice.
Kaj pa ljudje, ki so res kupili Picassove slike za drobiž in jih prodali za milijone? Pa poglejmo. Ena od najbolj uspešnih zbirateljev sta bila Victor in Sally Ganz, katerih zbirka je bila leta 1997 prodana pri Christie’s za 171 milijonov USD. Ganz-a sta za celotno kolekcijo plačala 2 milijona USD (prilagojeno za inflacijo). Dela sta kupovala v obdobju 56 let, kar pomeni, da sta imela bruto letni donost 12% in neto 10,5% (če odštejemo davke, stoške zavarovanja...), kar je nekje enako, če bi v tem obdobju investirala v delnice. Ne smemo pa pozabiti, da sta Ganz-ova bila brilijantna zbiratelja. Najuspešnejše delo v njuni zbirki je bil Picasso, ki sta ga kupila leta 1941 za 7000 USD in prodala leta 1997 za 48,4 milijonov USD. To se zdi neverjetni donos. Toda če to pogledamo z drugega vidika, če bi Ganz-ova leta 1941 teh 7000 USD investirala v portfelj delnic manjših podjetij, bi bile delnice vredne 46 milijonov leta 1997. Če odštejemo stroške zavarovanja slike, ki so v teh letih znašali okoli 4,9 milijonov, bi bile delnice boljša naložba.
Poleg tega pa je še en zelo pomemben dejavnik, ki ga moramo upoštevati, preden se odločimo za umetnost kot naložbo, in sicer likvidnost. Ne moremo samo pritisniti na gumb in prodati slike.
Če pa se boste vseeno lotili nalaganja v umetnine – tukaj je nekaj nasvetov strokovnjakov katere slike se bolje prodajajo:
Slika na kateri je privlačna ženska ali otrok, se prodaja bolje kot ostali portreti – na primer Warholova Oranžna Marylin se prodaja po dvajsetkrat višji ceni kot Richard Nixon. Barve so pomembne – žive barve so boljše kot umirjene, horizontalna platna so boljša kot navpična, golota se prodaja odlično (ženski akti so cenjeni dosti više kot moški), figurativna umetnost dosega višje cene kot pokrajine, tihožitje z rožami se običajno prodaja bolje kot sadje. Čistokrvni psi na sliki so dražji kot mešanci, dirkalni konji veljajo več kot vlečni konji in še prav specifično pravilo newyorškega trgovca z umetninami – krave se nikoli ne prodajajo dobro. Nikoli. Dobro pa si je zapomniti tudi citat legendarnega voditelja avkcij pri Sotheby’s Tobiasa Meyerja: „Obscenity sells.“
Članek je v večji meri povzet po knjigi - Don Thompson: The $12 Million Stuffed Shark, The Curious Economics of Contemporary Art