Ali so vlagatelji »racionalna bitja«?

Niso. To vemo vsi, ki se ukvarjamo z borzo tudi v praksi in ne zgolj v teoriji. Pod predpostavko razuma namreč zelo težko razložimo zelo očitne neumnosti, ki so zvezda stalnica na borznem nebu. Podjetje brez prihodkov in brez poslovnega modela, a vredno več deset milijonov zaradi ».com« v njegovem imenu? Banka, ki potepuhu brez službe, brez dokumentov in v stalnem spremstvu slivovke odobri kredit za hišo? Pokojninski sklad, ki od te banke kupi terjatev in verjame, da je dobil »AAA« finančni instrument? Primerov je preveč, da bi jih lahko kar tako ignorirali.

K takšnim, v zgodovinski perspektivi absurdnim potezam ljudi, lahko pripomore pojav, znan kot informacijska kaskada. O njej govorimo takrat, ko se ljudje odločamo po zgledu drugih, ne glede na lastno razmišljanje in informacije. Naši miselni procesi so neizogibno omejeni, naši možgani pa preplavljeni z informacijami, ki jih ne moremo predelati v celoti. Zato ubiramo bližnjice, ki večkrat vključujejo posnemanje prijateljev, znanih osebnosti ali zafrustriranih piscev v internetnih forumih. Na ta način se zgodi, da napačna interpretacija ali odločitev nekoga pripelje do ravnanja množice, ki se ob upoštevanju vseh informacij (te so večkrat znane komaj za nazaj) zdi nesmiselno.

Primer: v stranski ulici znanega turističnega mesta samevata dve prazni restavraciji. Prva skupina turistov, ki pride mimo, nima nobene informacije o tem, v kateri izmed njih strežejo boljšo hrano. Zaradi lakote na slepo izberejo eno izmed njih. Ko pride mimo naslednja skupina lačnih želodcev, izbira med eno povsem prazno in eno restavracijo z nekaj gosti. Dejstvo, da je restavracija prazna, vzamejo kot indikator njene slabe kvalitete. Nihče noče tja, zakaj bi šli mi? Ko prihaja vedno več ljudi, razlika med številom gostov v obeh restavracijah le narašča. In to na podlagi povsem naključne odločitve tistih, ki so se odločali kot prvi. Včasih sreča v življenju igra večjo vlogo kot si mislimo.

Podobnih primerov je veliko, nekateri so tudi zelo dobro raziskani. Kakšna je razlika med velikokrat citiranim in malo citiranim akademskim delom? Velikokrat le v slučaju, ki je imel močan vpliv na nadaljnji razvoj dogodkov. Dokazano je namreč, da raziskovalci raje citirajo dela, ki so jih pred njimi že citirali drugi, s čimer se razlike še dodatno povečujejo.

Malokje lahko informacijske kaskade opazujemo tako kot na borzi. Nihče, pa naj bo človek ali računalnik, ne more procesirati vseh informacij, ki bi lahko imele vpliv na borzne tečaje. Poenostavitve in miselne bližnjice so nuja, s čimer se odpira pot do nenavadnih borznih modnih muh in trendov. Vlagatelji, tako individualni kot institucionalni, se zelo pogosto gibljejo v krdelih - spomnimo se samo navala na Balkan. Ko se soočamo z negotovostjo, je psihološko najlaže vlagati v naložbe, kamor vlagajo tudi drugi, ne glede na njihovo kakovost. Izguba nas bo bolela manj, če bodo izgubili tudi drugi.

V času pred krizo iz začetka tega tisočletja je bila Argentina močno zadolžena država. Mnogo upravljavcev obvezniških skladov je vedelo, da bo z veliko verjetnostjo počilo. Kljub temu so imeli argentinske obveznice v svojih portfeljih, saj so bile prominentno zastopane v benchmarku in nihče se ni hotel preveč oddaljiti od »standarda«. Sestavljanje portfeljev v skladu z indeksi v svoji osnovi ni nič drugega kot varna igra sredi tropa. Če udari, bo udarilo po vseh, kar je dosti bolje kot če udari samo po tebi. Dokler igra glasba, moraš plesati, je rekel nekdanji direktor Citigroup in s tem nazorno prikazal zakone obnašanja v čredi.

Zanimiv primer delovanja iracionalnosti med vlagatelji opisuje James Montier v svoji knjigi Behavioural Investing. Bralcem svojih publikacij, samim institucionalnim investitorjem, je poslal sledeč email:

»Sodelujete v tekmovanju skupaj z ostalimi bralci. Vsak izmed vas bo izbral realno število med 0 in 100. Zmagovalec je tisti, čigar izbrano število bo najbližje 2/3 povprečja vseh izbranih števil.«

Preden berete naprej, se zamislite, katero število bi izbrali vi.

V svetu razumnih ljudi bi bila izbira lahka: vsi bi izbrali število 0. Veste namreč, da je najvišje teoretično možno povprečje enako 100. Če želite biti najbližje 2/3 povprečja, boste izbrali največ 67 (2/3 od 100). Toda po isti logiki nihče ne bo izbral števila, ki bo večje od 67. Torej je 67 maksimalno možno povprečje, 2/3 tega povprečja pa je 45. To logiko lahko peljemo dalje do neskončnosti, oziroma do 0, ki je torej edina racionalna izbira. Če naš ekonomski model temelji na racionalnih bitjih, bomo s tem rezultatom zadovoljni.

Toda 0 je racionalna izbira samo ob predpostavki, da imamo opravka z racionalnimi udeleženci (in še dodatni predpostavki, da vsi udeleženci vedo, da so vsi ostali udeleženci racionalni). Če temu ni tako, postane izbira dosti bolj kompleksna. Vprašati se moramo, kako razmišljajo drugi. In če vemo, da so drugi v podobni dilemi, se lahko vprašamo, kaj drugi mislijo o tem, kako drugi razmišljajo (in tako naprej). Zato je Keynes je borzo primerjal s tekmovanjem, kjer sodelujoči izbirajo najlepšega izmed šestih ženskih obrazov. Nagrado dobijo tisti, ki glasujejo za obraz, ki prejme največ glasov.

V informacijski kaskadi se ljudje odločajo eden za drugim. Kdor je odločitev sprejel kot prvi, ima vpliv na vse ostale. V Montierjevem primeru pa se udeleženci odločajo sočasno, pri tem pa upoštevajo svoja pričakovanja o odločitvah drugih. V resničnem življenju je borza nenavadna zmes sočasnih in zaporednih, vidnih in nevidnih odločitev.

Katero število torej izbrati? Pravega načina ni, saj je vse odvisno od tega, kako razmišljajo ostali udeleženci. Kdor je leta 1999 s trezno glavo opazoval dogajanje na indeksu NASDAQ, je lahko identificiral mehurček. Ampak, ali je v takšnem slučaju prava izbira nakup internetnih delnic ali prodaja na kratko? To je odvisno zgolj od naše ocene stopnje iracionalnosti ostalih tržnih udeležencev. Morda bomo ocenili, da bo manija še trajala in se naložili z delnicami Pets.com. Včasih je iracionalno vedenje lahko racionalna izbira (četudi v tem primeru ne bi bila). Odločiti se moramo, ali bomo razumski in izbrali 0, ali pa bomo realni in izbrali večje število.

Povprečno izbrano število v Motierjevem poskusu je bilo 26, zmagovalna napoved pa bi torej bila 17,4. Precej udeležencev je sicer pravilno identificiralo 0 kot »razumsko« izbiro, vendar so se kljub temu odločili za višje število, saj niso pričakovali, da bodo vsi izbrali 0. Iz psihologije množic vemo, da se pod pravimi pogoji tudi skupina treznih posameznikov lahko začne vesti kot krdelo podivjanih norcev. Borza pri tem ni nič drugačna. Montier je pokazal, da se vlagatelji včasih odločajo v nasprotju s svojim razumom in da to ni nič nerazumskega. Zgolj nekoliko zaplete sprejemanje naložbenih odločitev.

26 je zato nekakšen kompromis med trezno mislijo in živalskimi nagoni v nas. 17,4 pa je odgovor na večno vlagateljevo dilemo, koliko se zanesti na lastne čute in razmišljanja in koliko se prepustiti navidez iracionalnemu toku trga. Trg je namreč lahko iracionalen mnogo dlje kot je neto vrednost vašega premoženja lahko pozitivna.