Gospodarstvo

pišem ti prvič. Hvala, ker si že v svojem prvem nastopu znižal evrsko ključno obrestno mero za 0,25%. Čeprav so vsi presenečeni, tvojo potezo vsi odobravajo. Najbrž tudi tvoj predhodnik Jean Trichet. Ne glede na to, kar si kdo o tebi in vsem skupaj misli, mene zanima predvsem višina šest mesečnega euriborja, na katero je vezan moj mesečni obrok za kredit. Če se ti bo v prihodnje zdelo, da evropskemu gospodarstvu grozi zastoj, ti kar znižaj obrestno mero še bolj. Ker vem, da bo prišel čas, ko boš moral zapreti pipico (upam, da ne prehitro!), bom to razumel, saj hočem, da so tudi moji prihranki za pokojnino varni. A seveda takrat ne pretiravaj, ne prek 5% in ne predolgo. No pa kaj bi že zdaj o tem, takrat boš ti svoj mandat že končal in užival svojo pokojnino...

Svet nestrpno pričakuje, ali bo Evropa uspela dokončno zatreti dolžniško krizo, ki traja že dve leti. Če jim ne uspe, se lahko zgodi, da svetovno gospodarstvo doživi podoben, če ne večji šok, kot ga je leta 2008 ob propadu ameriške investicijske banke Lehman Brothers.

Čeprav evropski politiki vedno znova obljubljajo, da bodo naredili vse, da se evropska kriza zaključi, pa smo vsi dobili občutek, da si niso bili popolnoma na jasnem, kako velik je sploh problem in kako ga učinkovito razrešiti. Njihovi največji strahovi, da bodo fiskalne težave v evroobmočju negativno vplivale na svetovno gospodarstvo, so se uresničile.

Po odobritvi povečanja evropskega rešilnega sklada s strani nemškega parlamenta, se evropski voditelji pripravljajo na naslednje korake za zajezitev dolžniške krize v regiji.

V teoriji bi naj strah pred ekonomsko škodo, ki jo povzroči državni bankrot (v tem primeru je kot bankrot mišljen že t.i. » default« – kršenje pogodbenih obveznosti, kot npr. izplačilo obresti...) poskrbel za to, da naj bi bile države disciplinirane pri svojih financah.

Toda čeprav so bankrotirane države za nekaj časa izločene iz trgov, je vpliv na rast kratkoročen. Tako je npr. Argentina doživela 10,9% padec BDP-ja, v letu, ki je sledilo njenemu bankrotu leta 2001. V naslednjih letih si je njeno gospodarstvo lepo opomoglo. Tudi Urugvaju, Rusiji in Indoneziji so bankroti pomagali k ponovnemu zagonu gospodarstva...
 

Na začetku poletja smo bili precej optimistični, prvi dnevi avgusta pa so prinesli močne dnevne padce, ki jih za ta običajno mirni poletni mesec nismo pričakovali. Za primerjavo z letom 2008, takrat je bilo za nami večletno obdobje rasti, trgi so bili pregreti, potrošniki in podjetja močno zadolženi, cene nepremičnin nevzdržno visoke in smo obrat navzdol pričakovali. Tako je bilo bolj vprašanje časa, kdaj bo do njega prišlo. Sredi leta 2011 se nahajamo sredi gospodarskega okrevanja po krizi (sicer okrevanje v Sloveniji občutimo manj kot npr. v Nemčiji ali Švici). Ob trenutnih dogajanjih in ekonomskih podatkih se zato moramo vprašati, ali smo na pragu nove recesije ali pa je to popotresni sunek, ki bo izzvenel...

V realnem času še naprej spremljamo, kako se na dolžniških trgih spreminjajo možnosti, da se Grčija, Portugalska in Irska izognejo razglasitvi plačilne nezmožnosti ali prestrukturiranju svojega javnega dolga. Slaba dva meseca po sprejemu svežnja – za članice evrskega kluba precej odločnih ukrepov -, lahko ugotovimo, da je bilo olajšanje zelo kratkotrajno, sistemska kriza evropskega denarnega sistema pa še naprej glasno tiktaka in povzroča sive lase politikom, bankirjem in davkoplačevalcem.

Evropski medbančni denarni trg kaže resna znamenja stresa, kot jih nismo opazili od konca recesije v začetku leta 2009. Banke so čedalje manj naklonjene tveganju, kar odražajo naraščajoči pribitki za kratkoročne obrestne mere po kateri si banke med seboj izposojajo denar.