Napredni vlagatelj

Svet nestrpno pričakuje, ali bo Evropa uspela dokončno zatreti dolžniško krizo, ki traja že dve leti. Če jim ne uspe, se lahko zgodi, da svetovno gospodarstvo doživi podoben, če ne večji šok, kot ga je leta 2008 ob propadu ameriške investicijske banke Lehman Brothers.

Čeprav evropski politiki vedno znova obljubljajo, da bodo naredili vse, da se evropska kriza zaključi, pa smo vsi dobili občutek, da si niso bili popolnoma na jasnem, kako velik je sploh problem in kako ga učinkovito razrešiti. Njihovi največji strahovi, da bodo fiskalne težave v evroobmočju negativno vplivale na svetovno gospodarstvo, so se uresničile.

Včeraj je bil na Bloombergu objavljen članek, ki je izpostavil, da je razlika med indeksom implicirane volatilnosti za delnice z manjšo tržno kapitalizacijo oziroma za Russell 2000 (RVX) in indeksom implicirane volatilnosti za S&P 500 (VIX) dosegla najvišjo vrednost v zadnjih dveh letih, kar predstavlja 3. najvišjo vrednost od začetka izračunavanja RVX indeksa (2. januar 2004) in sicer 12,60.

Na kratko to pomeni, da morajo vlagatelji za zavarovanje pred padci Russell 2000 v primerjavi s S&P 500 odšteti 92% več kot pa v povprečju v zadnjih 7 letih in pol. Z drugimi besedami, vlagatelji vidijo več tveganja za delnice z manjšo tržno kapitalizacijo kot pa za delnice z večjo tržno kapitalizacijo, ki sestavljajo indeks S&P 500.

V realnem času še naprej spremljamo, kako se na dolžniških trgih spreminjajo možnosti, da se Grčija, Portugalska in Irska izognejo razglasitvi plačilne nezmožnosti ali prestrukturiranju svojega javnega dolga. Slaba dva meseca po sprejemu svežnja – za članice evrskega kluba precej odločnih ukrepov -, lahko ugotovimo, da je bilo olajšanje zelo kratkotrajno, sistemska kriza evropskega denarnega sistema pa še naprej glasno tiktaka in povzroča sive lase politikom, bankirjem in davkoplačevalcem.

Evropski medbančni denarni trg kaže resna znamenja stresa, kot jih nismo opazili od konca recesije v začetku leta 2009. Banke so čedalje manj naklonjene tveganju, kar odražajo naraščajoči pribitki za kratkoročne obrestne mere po kateri si banke med seboj izposojajo denar.

Opcijski trg večkrat ponudi zanimive situacije oziroma dogodke, ki poženejo domišlijo. Tako, na primer, je bil včeraj sklenjen posel za 1.115 put opcijskih pogodb na indeks S&P 500 z izvršilno ceno 100 in zapadlostjo decembra 2013 (ne gre za napako, izvršilna cena je dejansko 100!). Podobni posel, in sicer za 1.537 pogodb, je bil sklenjen že 3. junija...Iz gibanja števila odprtih pozicij (open interest) vidimo, da je v obeh primerih šlo za odpiranje nove pozicije. Na žalost pa ne moremo vedeti ali je bil iniciator posla kupec ali prodajalec. V vsakem primeru pa se ob takšnih poslih malo zamisliš kakšen bi bil svet če bi bil S&P 500 konec leta 2013 pri vrednosti 100...

Delniški trgi padajo že skoraj sedem tednov, vendar kot sem omenil prejšnji teden, opcijski trg sploh ni reagiral na ta padec. V zadnjih dveh dneh pa se je opcijski trg končno prebudil. Indeks implicirane volatilnosti VIX je poskočil za dobrih 24 odstotkov na 22,73, kar je višje od dolgoročnega povprečja 20. Prav tako so se prebudili kupci zavarovanja pred padci in pognali navzgor implicirano volatilnost put opcij v primerjavi s call opcijami. Če pogledamo graf gibanja indeksa S&P 500 pa vidimo, da se je le-ta včeraj dotaknil 200-dnevnega povprečja, kar načeloma velja za območje precejšnje podpore...

Mesec junij se je začel precej neobetavno saj nam je postregel z negativnimi donosi na delniških trgih. S&P 500 je padel za 4,9%, DJ Eurostoxx 50 pa za 3,8%. Opazil pa sem zanimivo razhajanje med gibanjem delniških in opcijskih trgov.