Napredni vlagatelj

V nadaljevanju članka je 6 grafov. Dva izmed njih prikazujeta gibanje delnice enega izmed večjih svetovnih podjetij (dnevni podatki, vir je Bloomberg). Drugi štirje so generirani povsem naključno, s pomočjo računalniškega algoritma.

Če predpostavke tehnične analize držijo in se tečaji delnic gibljejo v predvidljivih vzorcih, potem mora obstajati razlika med pravim borznim in naključno generiranim grafom. Izurjeno oko tehničnega analitika bi moralo ločiti enega od drugega. Če pa je proces, ki generira borzne tečaje, po naravi random walk, to ni mogoče. 

Ali lahko ugotovite, kateri so kateri? Svoje misli lahko zapišete v komentarjih.

Ali so vlagatelji »racionalna bitja«?

Niso. To vemo vsi, ki se ukvarjamo z borzo tudi v praksi in ne zgolj v teoriji. Pod predpostavko razuma namreč zelo težko razložimo zelo očitne neumnosti, ki so zvezda stalnica na borznem nebu. Podjetje brez prihodkov in brez poslovnega modela, a vredno več deset milijonov zaradi ».com« v njegovem imenu? Banka, ki potepuhu brez službe, brez dokumentov in v stalnem spremstvu slivovke odobri kredit za hišo? Pokojninski sklad, ki od te banke kupi terjatev in verjame, da je dobil »AAA« finančni instrument? Primerov je preveč, da bi jih lahko kar tako ignorirali.

K takšnim, v zgodovinski perspektivi absurdnim potezam ljudi, lahko pripomore pojav, znan kot informacijska kaskada. O njej govorimo takrat, ko se ljudje odločamo po zgledu drugih, ne glede na lastno razmišljanje in informacije. Naši miselni procesi so neizogibno omejeni, naši možgani pa preplavljeni z informacijami, ki jih ne moremo predelati v celoti. Zato ubiramo bližnjice, ki večkrat vključujejo posnemanje prijateljev, znanih osebnosti ali zafrustriranih piscev v internetnih forumih. Na ta način se zgodi, da napačna interpretacija ali odločitev nekoga pripelje do ravnanja množice, ki se ob upoštevanju vseh informacij (te so večkrat znane komaj za nazaj) zdi nesmiselno.

Primer...

Ko je Scott Adams, avtor stripov o Dilbertu, izvedel, da BP uničuje precejšen del našega planeta in hkrati ne razmišlja o znižanju dividende, se mu je porodila odlična ideja o nekoliko nekonvencionalni naložbeni strategiji. Kupite delnice podjetij, ki jih sovražite! Zakaj? Ponavadi sovražimo tista podjetja, ki nas lahko prisilijo, da balansiramo denarnico na nosu in hkrati prosimo za njihove izdelke. Vemo, da nas, potrošnike, grobo izkoriščajo in služijo na naš račun, a hkrati si ne moremo kaj, da ne bi olepševali njihovih bilanc z našimi težko prisluženimi evrčki. Sovražimo jih, ker imajo moč, ravno ta pa je ključ do visokih dobičkov...

Za nekatere je tehnična analiza borzni ekvivalent prerokovanja iz kavnih usedlin. Za druge predstavlja zelo intuitiven, enostaven in celo dobičkonosen pristop k finančnim trgom. Kdo ima prav? Nam tehnična analiza dejansko pomaga doseči dober donos ali pa le povečuje zaposlenost na oddelkih investicijskega bančništva?

Če boste vprašali katerega koli finančnega svetovalca kaj je temeljni princip za uspešno investiranje vam bo vsak povedal, da je to razpršitev, ali po domače, nikoli ne daj vseh jajc v eno košaro. Princip razpršitve pravi, da lahko dosežemo enak donos ob nižjem tveganju ali višji donos ob enakem tveganju če sredstva razpršimo med več naložbami. No, tako vsaj pravi teorija, ki je načeloma precej dobro delovala vse do finančne krize v letu 2008 in 2009. V času krize so se vlagatelji kar naenkrat znašli v situaciji, kjer so skoraj vsi naložbeni razredi in posamezne naložbe gibale skladno, kar je vlagateljem povzročilo izgube na skoraj vseh segmentih z izjemo državnih obveznic in zlata, ki naj bi predstavljala varno zavetje v času krize...

Tudi če ste v trgovanju na borzi izjemni in vsako leto polnite državni proračun z neverjetnimi kapitalskimi dobički, to še vedno pomeni, da vam uspe največ 6 od desetih poslov. Nihče namreč nima popolnega vpogleda v prihodnost. Edini način, da uspete, je ta, da verjetnost uspeha obrnete malenkost v svojo korist. A verjetnosti so včasih precej kontraintuitivne.