Razno

V teoriji bi naj strah pred ekonomsko škodo, ki jo povzroči državni bankrot (v tem primeru je kot bankrot mišljen že t.i. » default« – kršenje pogodbenih obveznosti, kot npr. izplačilo obresti...) poskrbel za to, da naj bi bile države disciplinirane pri svojih financah.

Toda čeprav so bankrotirane države za nekaj časa izločene iz trgov, je vpliv na rast kratkoročen. Tako je npr. Argentina doživela 10,9% padec BDP-ja, v letu, ki je sledilo njenemu bankrotu leta 2001. V naslednjih letih si je njeno gospodarstvo lepo opomoglo. Tudi Urugvaju, Rusiji in Indoneziji so bankroti pomagali k ponovnemu zagonu gospodarstva...
 

Vabljeni v Naložbeno kavarno v četrtek, 22.9. ob 14. uri, ko bomo podrobno analizirali ozadje in posledice radikalnega ukrepa švicarskih denarnih oblasti, ki so določile minimalno menjalno razmerje 1,2000 franka. Po podatkih Banke Slovenije predstavljajo hipotekarna posojila gospodinjstvom v švicarskih frankih slabo četrtino vseh stanovanjskih posojil. Zato nas bo zanimalo tudi, kako bi lahko nov tečaj franka vplival na te posojilojemalce, kakšne obrestne mere lahko pričakujemo v prihodnje in ali je prišel čas za pretvorbo teh posojil v evrska?

Švicarski frank je v zadnjih letih utrdil status ene najbolj zaželenih svetovnih valut in ponudil vlagateljem tradicionalno varno zavetje v času najhujše finančno-gospodarske krize po drugi svetovni vojni. Potem, ko je bilo še konec leta 2007 potrebno za en evro odšteti 1,68 švicarskega franka, sta se menjalna tečaja valut za kratek čas celo izenačila. Švicarska centralna banka je pred dvema tednoma sprejela odločitev, da za nobeno ceno ne bo več dopuščala nadaljnje krepitve domače valute, zato je pri 1,20 frankov za evro zakoličila minimalno še dopustno menjalno razmerje.

Moderatorka: Nina Urbanič

Gost: višji finančni analitik Damjan Kovačič

V realnem času še naprej spremljamo, kako se na dolžniških trgih spreminjajo možnosti, da se Grčija, Portugalska in Irska izognejo razglasitvi plačilne nezmožnosti ali prestrukturiranju svojega javnega dolga. Slaba dva meseca po sprejemu svežnja – za članice evrskega kluba precej odločnih ukrepov -, lahko ugotovimo, da je bilo olajšanje zelo kratkotrajno, sistemska kriza evropskega denarnega sistema pa še naprej glasno tiktaka in povzroča sive lase politikom, bankirjem in davkoplačevalcem.

Evropski medbančni denarni trg kaže resna znamenja stresa, kot jih nismo opazili od konca recesije v začetku leta 2009. Banke so čedalje manj naklonjene tveganju, kar odražajo naraščajoči pribitki za kratkoročne obrestne mere po kateri si banke med seboj izposojajo denar.

FED je z željo po inflaciji dejansko povišal življenjske stroške gospodinjstev, obrestni prihodki gospodinjstev pa so se znižali za dve tretjini! Zanimiv je tudi nivo inflacije, ki jo računajo ameriški uradniki, saj so na njega vezani socialni transferji – to je tudi eden izmed razlogov za upad standarda tistih, ki živijo izključno od socialnih transferjev.

Italijanski pisatelj Luigi Barzini je napisal, da je Italija nestabilna že vse od 4.septembra 476, ko je zadnjega rimskega cesarja Romulusa Augustusa odstavil germanski poglavar Odoaker. Ideja, ki jo je hotel izraziti Barzini je, da so Italijani navajeni na takšne razmere.

Tujci pa so trenutno kar pošteno zaskrbljeni in jih skrbi predvsem  sposobnost Italije, da financira svoj 1,9 bilijonski dolg, ki predstavlja kar 119% BDP-ja. Pred kratkim so investitorji začeli dvigovati italijanske stroške zadolževanja na nivoje, ki bi, če bi trajali dalj časa, uresničili strahove, zaradi katerih je do dvigov prišlo, saj vsaka odstotna točka povišanja zahtevane donosnosti doda 1% BDP-ja italijanskim stroškom servisiranja dolga.

Scenarij kot v holivudskih filmih, pred koncem je najbolj napeto

Še štirje dnevi so ostali do torka, ko poteče »skrajni« rok za povečanje največje dovoljene meje zadolžitve Združenih držav Amerike. Bo jim uspelo, bodo ameriški kongresniki, senatorji, predsednik uspeli rešiti svet pred bližajočo se katastrofo?