Arhiv

Zadnje dni v medijih spremljamo nenehen tok novic o Grčiji. Med drugim se večkrat omenjajo grške, španske, portugalske in nekatere druge obveznice, katerih cena je na trgu močno upadla. Kaj takšno dogajanje pomeni za obvezniški sklad?

Grške težave vplivajo na splošno nenaklonjenost investitorjev tveganju. Veča se strah, da bodo slej kot prej v podobnih težavah ostale visoko zadolžene evropske države. To vpliva na povišanje premij za tveganje, ki jih zahtevajo investitorji v obveznice in posledično niža cene obveznic. Po drugi strani pa na ta račun profitirajo najmanj tvegane državne obveznice kot npr. nemške, ker iščejo investitorji varen pristan in povečano povprašujejo po teh papirjih. To pomeni višje cene najmanj tveganih državnih obveznic...

»Ojej, kriza! Takoj moram prodati točke svojih vzajemnih skladov in vse svoje evrske prihranke konvertirati v franke in dolarje!«

Tako v teh dneh, ko so novice prepolne Grčije, razmišlja marsikateri investitor. Je reakcija upravičena?

Morda. Kriza se namreč lahko razširi še na druge države in v končni fazi povzroči razkroj Evropske monetarne unije in globoko svetovno recesijo. V tem primeru se bodo zadovoljno trepljali po ramenih tisti, ki so pravočasno (in seveda pametno) odreagirali, še preden je satan vzel delnice...

Pred nekaj leti sem poslušal enega izmed jezdecev finančnega tsunamija, ki je kmalu za tem opustošil marsikatero slovensko gospodinjstvo – upravljavca balkanskega sklada. Govoril je o tem, kako za sklad kupuje samo tiste delnice, pri katerih pričakuje podvojitev v roku enega leta. Seveda takrat pred njegovimi vrati ni manjkalo zaslužka lačnih pripadnikov srednjega sloja, ki so prišli pristavit svoj piskrček. No, ostalo je zgodovina.

Zgodbe o borznih mehurčkih so stare toliko kot borza sama. In čeprav ima vsaka svojo fasado, je notranja konstrukcija praktično enaka. Nekaj let rasti in prosperitete ustvari neuničljivo iluzijo stabilnosti. Neka preprosta, a prepričljiva zgodba vase ujame zeitgeist trenutka (prišla je nova ekonomija, cene nepremičnin nikoli ne padejo, Bosna je naslednja Slovenija…). Naložbena hipoteza izgleda prepričljivo, ker že nekaj let brezhibno deluje. Veselici se zato pridružuje vedno več vlagateljev, ki s svežim denarjem poganjajo cene vedno višje in višje. Meje realnosti so slej ko prej presežene, bivši stebri razuma se sesuvajo pod težo pohlepa. Udeleženci se v prečudovitem kolektivnem milnem mehurčku dvignejo daleč nad zgodovinska povprečja proti obljubljenim nebesom. Na svoje naložbe gledajo kot na lastne novorojence – preprosto nesposobni so videti kakršne koli napake...