V največji zadregi se kot »strokovnjak« znajdem takrat, ko me nekdo vpraša: »Je zdaj pravi čas za investicijo v delnice, ali naj še raje malo počakam?«
Teh vprašanj ne maram, in sicer iz večih razlogov. Neredko tisti, ki mi je to vprašanje postavil, zgolj išče krivca za svoje morebitne slabe odločitve. Veliko lažje je namreč požreti izgubo, če za njo nisi sam odgovoren: »On mi je tako svetoval! Kako bi naj jaz, ki se ne spoznam na te zadeve, vedel, kaj se bo zgodilo?!« Eleganten prenos posledic lastnih dejanj na tretjo osebo. Le zakaj bi se javil?
Poleg tega vprašanje zahteva gotovost. Izpraševalec želi vložiti v delniški sklad in že naslednji dan videti rezultate, ali pa želi imeti denar na banki in videti borzni zlom. Brez da bi se tega zavedal, hoče obiti temeljne principe investiranja. Čeprav se zaveda, da je višji donos povezan s tveganjem, hoče ta nerazdružljiv par nekako ločiti. Hoče biti investiran takrat, ko bo imel donos in se umakniti na varno takrat, ko bo imel tveganje. To je tako kot bi hotel imeti demokracijo brez volitev, ali Jelinčiča brez kontroverznih stališč. Morda v kakšni drugi dimenziji.
Izpraševalec včasih tudi domneva, da jaz že poznam odgovor, ampak ga nočem izdati. Verjetno zato, ker sem pohlepen in sebičen slon, ki drugim ne privošči niti centa življenjske sreče. Navsezadnje je to moje delo, cel dan gledam v borzne monitorje in da ne bi vedel, kaj se splača?! Nemogoče! Zato vztrajno išče način, kako bi se nalezel kančka moje modrosti, pri tem pa sploh ne posluša, kaj govorim, razen če izgovarjam točno tisto, kar hoče slišati.
Moj iskren in odkrit odgovor v tem trenutku bi se glasil...